z a o d r j e

Še v peklu bosta delala koncerte – Dirty Skunks

2012-02-02T09:09:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/2012/02/se-v-peklu-bosta-delala-koncerte-%E2%80%93-dirty-skunks/

Dirty, dirty Skunksa. Dva zelo prijetna, zabavna in nadvse kul možakarja (in ne, ne smrdita). Brez njiju bi slovenska scena gotovo stradala določenih žanrov. Underdoga, ki se ne pustita vleči za jajca. And they have big cohones! Že deset let vlečeta sceno iz mlakuže zaspanosti in slovenske zaplankosti. Sem sta pripeljala marsikoga, in kakor pravita, ne mislita prenehati. Dajmo jim vsi čestitati in imeti v mislih, ko bomo že vsi sivi, stari, polomljeni, da bomo s sprehajalno palico prišepali na njune koncerte. Lep pogled bo to, Stara Dihurja, stari oboževalci, novi bendi in naši otroci in vnuki na kupu! Ko pa vsi krepnemo in nas objamejo peklenski zublji pekla, se znova srečamo spodaj, kjer bomo peklensko rajali s hudičem pod roko. Dirty Skunks – we salute you!

Kako se je začela vajina pot kot organizatorja?
Prvi koncert je nastal čisto iz principa. Namreč najin prijatelj Blackie je nekega dneva zajamral, da se nič ne dogaja v Ljubljani, sploh pa ne v metal vodah. Po vprašanju, zakaj sam ne organizira koncerta, je odgovoril da to ne moreš kar tako. Takrat je Matej še delal kot natakar v Orto baru. Nemudoma sem ga poklical, če bi iz principa naredila nek štos. Ker je Matej nekako na isti valovni dolžini kot jaz, je bil seveda takoj za stvar. V ortu se je zmenil za termin, kmalu pa sva imela že prvi nabor skupin, ki so bile Sarcasm, Expulsion, Nabiska in Distortion.

Dirty Skunks – sta dirty?
Dirty v mislih

Koncert, ki ga ne bosta nikoli pozabila?
Nepozabnih koncertov je bilo veliko… Nekateri nepozabni zaradi samega koncerta (Hatebreed, Cult of Luna, Jarboe, Musica Diablo,..), nekateri zaradi spoprijateljevanja z bendi (Taake/Vulture Industries, Cephalic Carnage, Dordeduh, Ritam Nereda…), nekateri pa tudi zaradi slabših izkušenj, čeprav ne vedno z bandi (Lordi, Deadine, Mortifera,…)

Hočeta katerega pozabit?
Pozabit ravno ne, saj je bilo po svoje vedno zanimivo. Včasih je metanje polen pod noge odličen motivacijski in adrenalinski faktor, ki ti naredi dan… ko seveda spelješ zadevo do konca.

Boj z mlini na veter (birokracija, Sazas, razpisi)… nujno zlo?
Nažalost ja, čeprav se ni za pritoževati. Odlično je, da razpisi MOL in Ministrstva za kulturo sploh obstajajo, saj bi drugače kaj kmalu prenehala delovati. S Sazasom smo pa v zadnjem času tudi prišli na nek normalen dialog, tako da niti ni problema. Zadnje čase se bolj IPF oglaša, da spuščamo glasbo med in po koncerti, kar je traparija, saj je naše poslanstvo izključno glasba v živo. Nekako bi bilo fajn, da bi se počasi razni birokrati zavedali, da denarja v teh mini scenah ni in da lahko s svojimi dejanji kvečjemu hitro privedejo do bankrota raznih organizatorjev, kar pa ni dobro ne za nas, ne za njih in ne za glasbene skupine.

Koncert življenja bi bil?
Hehe, moje trenutno subjektivno razpoloženje pravi GG Allin, Anal Cunt in Darkthrone. Prva dva sta mrtva, Darkthrone pa ne igrajo v živo. Tako da lahko sanjam

Pekel/nebesa?
Načeloma ne verjameva v te religiozne post prostore, ampak če bi slučajno res to obstajalo, bi šla v pekel, ker bodo tam zbrani res sami fajn ljudje.

Kdo bi vama delal družbo v peklu/nebesih?
Kdor bi hotel načeloma. Sigurno bi tudi spodaj delala koncerte.

Slovenska scena, spi/je zaspala/bo zaspala/ je ali ni?
Slovenska scena je v bistvu kar dobra glede na razmere. Imamo nekaj super domačih skupin, super klube in njihov personal, občinstvo, ki se po številčnosti niti ne razlikuje veliko s tujino. Morda bi si želeli, da bi naše skupine začele malo bolj aktivno iskati turneje po Evropi, torej da nehajo biti zapečkarji. Lahko bi se zgledovali po skupinah Noctiferia, Sweet Sorrow, In-Sane, Dead Dildo Drome,… Lahko bi se našlo tudi več medijev, ki bi pokrivalo te manjše dogodke. Sicer je nastalo kar nekaj webzinov, ki se s tem ukvarjajo, vendar so večji mediji še vedno rezervirani za pop in elitno kulturo.

Obiskovalce je čedalje težje prepričati, da gredo na koncert. Slovenska mentaliteta, pomanjkanje denarja ali lenoba?
Slabša obiskanost koncertov ni samo pri nas, ampak povsod po Evropi. Verjetno res trenutno brezposelnost in recesija ne pomagata ravno veliko. Verjetno je pa še več faktorjev, ki vplivajo na to, recimo veliko večja koncertna ponudba pri nas kot pred leti in pa razmah drugih kratkočasnih zabav, kot je Facebook, video konzole/računalniške igre itd… Vsak preživlja svoj prosti čas za zabavo na svoj način.

Najbolj bizarna zadeva, katero je bend zahteval na tehničnih specifikacijah? Kaj pa kake druge bizarne/ smešne/ šokantne zahteve?
Najbolj bizarne zahteve so imeli Gorgoroth za Metal Mania festival v Komnu, ki pa so odpadli na koncu. Poleg bodečih žic in svinjskih/ovčjih glav, bi jim morala postaviti še dva lesena križa z dvema golima manekenkama na njiju. Škoda da se to ni uresničilo, ker bi bilo silno zanimivo. Na najinih klubskih koncertih je bil verjetno najbolj šokanten koncert Watain v Orto baru, saj so imeli na odru cel ritual z mrtvimi podganami in litri prave krvi, katero smo dobili po sebi tudi v občinstvu. Orto bar je res smrdel takrat po crkovini še cel teden.

10 let na sceni, če bi se vama zavrtel čas nazaj, bi kaj spremenila?
Verjetno se ne bi pustila ogoljufati s strani raznih oseb, drugače bi pa vse potekalo tako kot je.

Na kaj sta ponosna?
Na celotno desetletno delo s skupinami. Res jih nisva organizirala malo, saj je za nama več kot 300 koncertov in več kot 600 različnih glasbenih skupin (brez ponavljajočih skupin jih je okoli 850). Zelo nama je všeč tudi odziv na najino obletnico. Osebno se mi je zdela ideja na začetku malo preveč samovšečna, ampak v stvari se veliko ljudi veseli zastonj dogodka in skupin, ki bodo nastopale 3. 2. v Kino Šiški in 10. 2. v Gala Hali.

Vajin osebni okus, na kaj tripata? Govora je o glasbi seveda… ali pač ne?
Imava zelo raznolik okus, kar se vidi tudi po koncertih in več različnih žanrih. Načeloma verjameva, da ima vsak žanr dobre in slabe skupine. Imava pa bolj rada skupine z jajci.

Kam si želita priti?
V bistvu sva že prispela, na tej točki kjer sva sedaj bova pomoje obstala, saj se tukaj nahajajo skupine, ki so nama všeč. Nikakor ni bojazni stagnacije, saj je še ogromno starih skupin, ki jih morava pripeljati v Slovenijo, obenem pa nastajajo vedno novejše skupine, ki so naravnost odlične. Zaloge sigurno ne bo zmanjkalo.

Kaj želita pustiti za seboj (zapuščina)?
Trudiva se, tako kot drugi organizatorji, da alternativna subkulturna glasbena scena ne izumre. Koncertno dogajanje je za naju nekaj najlepšega nasploh in verjamem da je isto tudi večini naših obiskovalcev. Žalostno bi bilo da nekoč tega ne bi bilo več in bi se poslušalo samo še neke družbeno nekritične pop bedarije.

Povabilo folku, da se zmigajo na koncerte…
Silit se ne da in ne sme nobenega, saj ima vsak lastno izbiro kaj bo delal v življenju. Vabimo pa na najino 10. Obletnico Dirty Skunks, ki bo 3. 2. v Kino Šiška (bo še 200 vstopnic od 18ih dalje na blagajni Kino Šiška) in na drugi del obletnice 10. 2. v Gala Halo. Oba koncerta sta zastonj, tako da je to edinstvena prilika, da vidite kako naši koncerti izgledajo. Morda boste našli nov smisel zabavnega preživljanja prostega časa. Če nas hočete pa na obletnici kljub zastonj vstopnini podpreti, pa kupite kako Dirty Skunks majico.

http://www.dirtyskunks.org/

Fotoreportaža – Črna maša v Ortu

2012-01-18T05:03:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/2012/01/fotoreportaza-crna-masa-v-ortu/

Ljubljana / Orto bar
16. 1. 2012

Somrak

The One

Ondskapt

Fotoreportaža: Kill Kenny - Punish me, baby!

2011-12-24T11:28:00.000-08:00

Orto bar / 23. 12. 2011

Na ta večer smo čakali dolgo, dolgo časa. Kakor so na hitro prišli, so tudi na hitro utonili - a ne zaradi česa slabega, le v snemanje plošče so se zatopili za več kot leto dni. Tako je par dni nazaj končno pokukal na svet Josh - mali, navihan, kričeč album, ki se je rodil iz strun in glasilk teh nadebudnih dolenjskih fantičev. Kakor je novi album malenkost spoliran, na odru še vedno zahreščijo kakor je treba. Zmes rocka, rock'n'rolla, bluesa in umazanega besedila, kakor se šika.

I don't care if you swallow. But we like to swallow!

http://www.myspace.com/killkennygroup

intervju izpred leta (pa še mal) nazaj - http://zaodrje.blogspot.com/2010/05/kill-kenny-ko-se-zdruzijo-ribica-tiger.html

The Canyon Observer – Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees

2011-12-13T06:00:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/2011/12/the-canyon-observer-chapter-i-the-current-of-her-ocean-brings-me-to-my-knees/

2011, Kapa Records

“The Canyon Observer, bend, o katerem sem vedela le nekaj drobcev. Slišala prav tako le nekaj drobcev. Kaj hitro pa so se moji drobci sestavili v masovno celoto, ko je peterica zadonela na odru. S svojim preigravanjem med čistim, tihim zvokom in hrumečimi nastavki so zagotovo pripravili teren za naslednja benda. Četudi je prišlo do občutka ponavljanja igranih struktur skozi komade, pa je visokorasli Jezus za mikrofonom besnel nad svojo usodo.” Takole se je bral moj prvi zapis o tem intrigantnem bendu, ko sem jih prvič slišala v živo. Bili so neznano ime, ki je služilo kot ogrevanje pred fantastičnimi Američani Rosetta. Da, bili so lepo presenečenje in prikimavanje, da je še upanje za slovenske bende, da še imamo jajca in domišljijo. Sicer tukaj težko govorimo o domišljiji, saj je post rock/metal, sludge, noise … že dodobra zasidran v svetu, zasidran že toliko, da je občasno že dolgočasen, a vendar si v Sloveniji tak bend iskal s povečevalnim steklom in si prej našel palčke v kupu sena, kot bend, ki bi se predajal opojnim popotovanjem v svet težkih, okovanih, peklensko izzivalnih, stokajočih in umirajočih svetov, ki se izmikajo naši atmosferi.

Že ime plošče Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees od nas zahteva, da razmislimo, kaj nam hočejo povedati in nam že v prvem trenutku dajo vedeti, da to ne bo lahkoten piknik za Savo, ampak vzpon na Mount Everest. Pozabite na pike komarjev, tukaj vas bodo zbrcale nezemeljske sile in vas ožele kolikor se le da. Plošča je razdeljena na štiri dele, vsak del nosi svoj pomenljiv naslov, ki znova ni enoplasten, ampak te vleče k razmišljanju. Tako se tudi začne uvodni ton, počasni takti, kjer čutiš vsak inštrument posebej. Počasno valovanje se počasi premika močneje in močneje. Nato znova upade in poda roko kitari, da joče v svoji bolečini, prav tako kakor vokal, ki je zgubil svoje besedilo in se predal ječanju. Prepletanje čistih delov z noisom in distorzijo dovolj zapolnijo komade, četudi si mogoče želimo tistega vrhunca, po katerih slovijo imena, kot so Isis, Red Sparowes, Rosetta in Neurosis. Manjka trenutek, ko ti eksplodira glava. Na plošči čutiš atmosferično pot v vesolje, čutiš drhtenje kometov okoli tebe, ječanje vesolja, približevanje soncu, a zmanjka potop v to žarečo kroglo, prehitro te porine nazaj v tihotno atmosfero Zemlje. Hočem, da me opeče! A jim ni za oporekati, bend nam je dal vedeti, da od njih lahko pričakujemo še veliko, njihova resnost in zagnanost sta nam obljuba, da bomo zagotovo doživeli zublje sonca. Vokal je tisti, ki bo s svojim grlenim kričanjem priklical demone, instrumetal pa nas bo privezal k stebru sladke bolečine.

Kakor sem že na začetku omenjala, težko govorimo o kakšni posebni izvirnosti. Melodija in vokal sta klasična in sledita pravilom svojih zvrsti, nemara je celo predvidljiva, a občutek, da je to naredila slovenska zasedba, je zadoščujoč in lahko le seštevamo pluse, ki jih ima ta plošček. Sicer bi se dalo govoriti o sami produkciji, post produkciji, ki daje občutek hitenja. A vendarle, zasedba, ki je na sceni manj kot leto dni in ima za sabo le nekaj koncertov, je s prvo ploščo dokazala, da je na mestu in si zasluži poslušanje, znova in znova. Slovenska scena je porodila nekaj novega, nekaj, kar je v bistvu staro, a sveže umito. Nekaj, na kar smo lahko zagotovo ponosni.

Za konec pa naj se ustavim še pri ovitku albuma. Preprosta naslovnica, v katero se sramežljivo zazreš. Gol obris telesa mladenke, v katerega se potopiš, le sence nakazujejo njeno krhkost prsi, a hkrati moč. Nasprotja, ki so v konstantnem boju, a se hkrati neustavljivo privlačijo. Takšna je tudi njihova glasba – tiha v svoji erupciji, raztrgajoča v svoji celovitosti. Hočemo še!

Chimp Spanner, Cynic v Gali Hali

2011-12-12T08:15:00.000-08:00

Gala hala/ 11. 12. 2011

Chimp Spanner

Cynic

Fotoreportaža – Težkokovanje Rogu

2011-12-10T03:46:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/2011/12/fotoreportaza-tezkokovanje-rogu/

Ljubljana / Rog
8. 12. 2011

V temnem Rogu se je v četrtek ustavila posebna karavana ljudi. V Sloveniji so se znova oglasili odlični ameriški stonerji Karma to Burn. Kot predskupina pa so nastopili slovenski underdogi Carnaval. Oba benda sta dokazala, da spadata med elito, kaj se tiče glasbenega izražanja, niso pa se izkazali poslušalci, kajti nemalo ljudi je prišlo na klepet in nažalost se niso kaj veliko ozirali ne na benda ne na ljudi, ki so prišli tja primarno zaradi glasbe. Ampak to je seveda že druga zgodba …

Carnaval

Karma to Burn

Fotoreportaža – Deathcore v Ljubljani

2011-12-10T03:33:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/2011/12/fotoreportaza-deathcore-v-ljubljani/

Ljubljana / Orto bar
6. 12. 2011

Orto se je tresel! Četudi ni bilo pretirane gneče, so bendi in prisotni dodobra tresli tla. Tako je bila tudi Ljubljana deležna pravega deathcore večera. King Conquer, Blind Witness in Suffokate so bili true v vsem – tetovažah, pirsih, grobih pogledih in predvsem glasni, brezkompromisni glasbi. Kdor je prišel, je dobil svojo dozo, zagotovo je mladina (večina obiskovalcev je bila najstnikov) odšla domov naphana z adrenalinom in v želji po novem podobnem koncertu.

Blind Witness

King Conquer

Suffokate

Inmate, Father , Orto bar, november 2011

2011-11-07T09:29:00.000-08:00

Inmate
http://www.inmate-band.com/

Father
http://fatherband.com/?p=home

Hurts, Zagreb, oktober 2011

2011-10-25T04:28:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=14074

The Heartbreaks

Hurts

EightBomb in Mad Sin

2011-09-08T00:26:00.000-07:00

Letni oder Gala hale, september 2011
http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13834

EightBomb

Mad Sin

No Use for a Name, In-Sane

2011-09-07T00:42:00.000-07:00

Letni oder Gala hale, september 2011
http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13827

In-Sane

No Use for a Name

HAIR, musical, Križanke, avgust 2011

2011-08-25T05:11:00.000-07:00

Brutal Assault 2011, Jaromer, Češka

2011-08-21T03:25:00.000-07:00

Anathema

As I Lay Dying

Benighted

First Blood

Cryptopsy

Frontside

Genitorturers

Haemorrhage

Horse the Band

Katatonia

Motörhead

Kursk

Satyricon

Skyforger

Scar Symmetry

Soilwork

Suicidal Tendencies

Skeletonwitch

The Dillinger Escape Plan

Sworn Enemy

The Exploited

Threat Signal

Unexpect

Future Islands v Celju (Metropol)

2011-07-16T10:44:00.001-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13639

http://www.myspace.com/futureislands

** avtor video posnetka je "goljava" - http://www.youtube.com/user/goljava

Ko v Ortu žge! - Rosetta & Co.

2011-06-30T04:01:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13539

Ljubljana / Orto bar, 23. 6. 2011

Redko se zgodi, da po naključju najdeš nek komad in te v sekundi prevzame. To mi je naredila pesem Wake skupine Rosetta. Komad, ki mi je počasi in nezavedno zlezel pod kožo, se mi zaril v možgane in nikoli več popustil. Nato je sladila zloraba youtube kanala, brskanje po internetu in ekspresno naročanje albuma Wake/Lift. Nestrpno čakanje poštarja, kateremu sledi zloraba CD playerja. Bend, ki se otepa naziva »post metal« kot se pes otepa nadležne bolhe, je eden tistih, ki te prevzamejo ali pustijo hladnega. Neke vmesne poti ni. So tiha voda, ki bregove dere. Ko sta Dihurčka najavila, da končno prihajajo v to malo deželo, je bil datum označen z debelo rdečo barvo in tremi klicaji. Zraven so bili najavljeni tudi mladci City of Ships ter domača zagonetka The Canyon Observer.

Seveda se gre na koncert z nekimi pričakovanji in predstavami. Pričakovanje je bilo to, da bo koncert super. Predstavljanje je bilo to, da sem mislila, da je Michael Armine visok vsaj dva metra. Kar sem kaj hitro spoznala, da temu ni tako. Pa začnimo na začetku. The Canyon Observer, bend o katerem sem vedla le nekaj drobcev. Slišala prav tako le nekaj drobcev. Kaj hitro pa so se moji drobci sestavili v masovno celoto, ko je peterica zadonela na odru. S svojim preigravanjem med čistim, tihim zvokom in hrumečimi nastavki so zagotovo pripravili teren za naslednja benda. Četudi je prišlo do občutka ponavljanja igranih struktur skozi komade, pa je visokorasli Jezus za mikrofonom besnel nad svojo usodo. Brez zamere, toda ta slika mi je venomer skakala pred očmi – ko se miroljubni nebeški sin odloči, da ne bo več le lutka v rokah stvarnika, hoče njegovo zaklinjanje in rjovenje zaobjeti ves svet in ga poslati k vragu. Fantje, ki so začeli z namigovanjem na svoj prvi EP, imajo definitivno lastno vizijo, kateri brezmejno sledijo. City of Ships, mlada ameriška trojica, prav tako ve, kaj hoče. Četudi le trije, so svoj zvok zapolnili v vseh kotičkih in ničesar niso pustili naključju. Nato pa je tiho prišla apokalipsa. Ali bučno, kakor vzameš. Logike ni bilo. Vse, kar si se še zavedal, je bilo to, da je završalo. Vesolje je butnilo v nas, odprla so se vrata pekla in nebes. Tiho ječanje, suspenz, nato pa je vate butnil Michael. Postava, ki je bila daleč od dveh metrov, majhen, suhcan fantič, brez čevljev, z zavihanimi hlačnicami. V nas je surovo butnil svojo dušo in nas povabil, da jo srkamo. In srkali smo jo, vse do zadnjega atoma našega bitja. Rosetta nas je odvlekla na svoj oddaljen planet, kjer smo opazovali erupcijo vulkanov, vesoljske beštije pa so rjovele v svojem monumentalnem kaosu rojstva. Brezmejnost komadov je sledila svoji perfekciji, katere ni zmotil niti na trenutke tih vokal, ki pa se je po nikakršni logiki zaril v moja ušesa nekje od zadaj, pred seboj sem gledala bend, vokal pa me je glodal z neke druge, neznane poti. Bobnar, ki je posedoval le osnoven set, brez nekih pompoznih pritiklin, je iz malega seta iztisnil ves sok globine zvoka, ostali pa so to brezpogojno dopolnili.

Nazaj k pričakovanjem in predstavam. Pričakovanje – Rosetta ni polovičen bend, niti ni poln bend, to je bend, ki je tako poln, da se je razpočil in v vsakega prisotnega zasadil delček sebe, katerega bomo s seboj nosili še dolgo, dolgo časa. Predstave – Michael kot dvometrski hrust, kakor sem si ga predstavljala po slikah in posnetkih. Hrust je premila beseda. Michael je vesoljska beštija, ki je s svojimi lovkami stisnila naša čreva in si jih postregla za večerjo. Vendar bolečina ni bila nekaj mučnega, bila je bolečina vzhičenosti, začudenosti in želje – Rosetta, moje bistvo je tvoje. Na pladenj polagam svoj jaz in ti dovolim, da ga pretreseš, znova in znova.

The Canyon Observer

City of Ships

Rosetta

Flogging Molly – Tudi če pride le pet ljudi, bom vesel igranja za njih

2011-06-30T03:28:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=13545

Flogging Molly - zasedba, ki se je zasidrala v srca marsikomu, pa naj bo to zaradi irskega pridiha, punkovskih besedil, pristnih ljudeh, ki so v bendu, ali energije, ki jo z veseljem delijo z ljudmi na odru. Ameriški bend, kateri idejni vodja je pevec Dave, ki sicer prihaja iz Irske, vendar je večino časa v Ameriki, a ima še vedno tisti pravi irski naglas, videz in ljubezen do Guinnessa. Na avstrijskem festivalu Nova Rock nam je uspelo za nekaj momentov ukrasti nasmejanega Boba Schmidta (mandolina, banjo, back vokal) in ga na hitro povprašali par zadev o bendu.

Kako kaj napreduje turneja?
Za zdaj vse v redu, tole je zdaj naš četrti dan na evropski turneji.

Torej ste že popolnoma v nastopanju?
Naše noge se še malo navajajo na evropska tla, ampak ja, vse ok.

Ste sedemčlanska zasedba. Kako se usklajujete? Je težje ali lažje, kot če bi bili manjša zasedba?
Meni osebno je lažje, ker smo prijatelji že zelo dolgo. Če sta npr. v zasedbi samo dva ali tri osebe, se lahko obrneš vedno samo na njih. Pri nas pa je vseeno več ljudi, s katerimi lahko govoriš o čemerkoli, vedno je kdo zraven tebe, da se lahko pogovoriš. Je pa seveda več gneče.

Imate mogoče zaradi vašega števila kdaj probleme z majhnimi odri?
Včasih, vendar če živiš od glasbe, to ne sme biti problem.

Še kdaj igrate v barih, kakor ste včasih?
Včasih še, v določenih državah. Ko je prišel ven novi album (Speed of Darkness), smo odigrali poseben koncert v baru Molly Malone's, kjer je bil tudi naš čisto prvi koncert. Čeprav originalnega bara ni več, prej je bil le pub, zdaj pa so ga preuredili, vendar je še vedno manjša zadeva.

Veliko ljudi za vas reče, da ste perfekten live band. Kaj naredi dober live bend?
V bistvu ne bi vedel, je zelo neopredeljivo. Kar mislim, da nas dela dober live bend, je to, da v tem popolnoma uživamo in to zelo cenimo. Ko se vse to združi, plus strast do glasbe… to je to.

Zamenjali ste tudi založbo, oziroma ste ustanovili svojo …
Tako je. Imenuje se Borstal Beat Records's. Mati od pevca Davea je bila prijateljica pisatelja Brendana Behana, ki je napisal zgodbo Borstal Boy, od tod tudi ime. Zakaj lastna založba? Pač še en nov del, kjer si lahko sam kontroliraš kariero. Da izdajamo svojo glasbo, brez pritiskov… poleg tega pa, včasih na turnejah igramo s bendi, ki so nam zelo všeč. Tako jim lahko rečemo, fantje, super ste, bi posneli ploščo pri nas?

Vaš nov album - govori se, da je to vaš najbolj pomemben album. Čemu to?
Ni ravno na nas, da rečemo, da je pomemben. Je pa res zelo aktualen. Govori o zadevah, ki se dogajajo v tem trenutku, o ljudeh, ki so poteptani pod preprogo, so ostali brez služb. Mediji govorijo o kolapsu vlad, ekonomije. Ne govorijo pa o ljudeh in efektu na njih. Govori se o tem, kako se ekonomija pobira, raste. Ne govori pa se o ljudeh, ki so izgubili vse. Za nas je bilo pomembno pokazati to stran.

Torej na plošči ni govora samo o Detroitu, ampak vsesplošno dogajanje?
Nismo imeli v mislih napisati albuma o tem, kako se ekonomija ruši. Dave je med pisanjem besedil veliko potoval med Detroitom in Dublinom in je videl, da je povsod enako dogajanje. V Detroitu se je dogajalo že nekaj časa, v Dublinu se je vse dogodilo tako hitro. Od tukaj tudi nekako takšen naslov albuma. Hitrost svetlobe, hitrost teme – vse se lahko tako hitro obrne na slabo.

Svojo novo ploščo ste snemali v cerkvi ...
Tako je, ampak brez skrbi, cerkev je bila predelana v studio, med snemanjem ni bilo ljudi, ki bi molili. Bilo je zelo prijetno. Prostori, kjer se ponavadi zbira veliko ljudi in četudi je ta prostor spremenjen, še vedno ostane neka energija. Tako se mi zdi, da je ta prostor veliko pomagal pri snemanju. Poleg tega so stare stavbe iz lesa, opek in kamenja mnogo bolj prijetne kot studii, ki imajo steni peno in predelne stene.

Med poslušanjem albuma se mi je zdelo, da so vse pesmi postavljene perfektno ena za drugo, kot nekakšna sestavljanka. Kako vam je to uspelo?
Med nastajanjem pesmi so kar nekako naravno zdrsele v pravi red. Med snemanjem je vse imelo perfekten smisel. Pesmi so tekle zelo tekoče, pravzaprav je nastajala neka zgodba.

V bendu igraš mandolino, kje je tvoj del pri nastajanju novega materiala?
Vsi v bistvu pišemo skupaj, vsedemo se skupaj in igramo.

Torej je podobno jammanju?
Recimo ja. Gremo skozi pesem, da slišimo njeno formo, nato pa premaknemo razne dele, kjer bolj sedejo. Dodajamo inštrumente, kjer se nam zdi, da gredo lepo na pesem, pri nekaterih pesmih je zelo enostavno, takoj vemo, kam gre vokal, instumental, pri nekaterih to traja dlje.

Koliko časa ste potem vse skupaj snemali?
V Echo Mountain, v cerkvi smo snemali tam nekje tri tedne. Za zadnjo pesem pa smo porabili še nekaj dni v studiu v Al Pasu.

Mi lahko kaj več poveš po pesmi Don't Shut 'Em Down? Besedilo je zelo temačno, žalostno: Sad days are kissing the cheeks. Tragic, the pubs are opposing. The system is broken, decay. Neighbours wave goodbye to each other... je vse to odraz današnjega časa?
Tako ja, vse to je realen odraz zgodb zaradi dogajanja. Vse je tako neopredeljeno. Ko vidiš na televiziji, kako je banka propadla, država jo rešuje… vendar so zadaj še drugačne zgodbe, zgodbe ljudi. Ko hodimo okoli, po turnejah, ljudje govorijo, kaj se jim je zgodilo – tovarna, bolnica, šola se zapira, otroci morajo zato v novo šolo, ki je že tako preveč natrpana. Npr. zapirajo se tudi male trgovinice, te so pomembne, mali pubi so pomembni. Pesem govori o tem, da ljudje dostikrat mislijo, da ni nič v njihovi moči, vendar če se dobijo skupaj, dvignejo svoj glas in rečejo, da se to ne sme. Nekdo se bo našel, ki bo to slišal. Mogoče tega ne moreš v celoti spremeniti, lahko pa vsaj malo vplivaš, ali spreminjaš počasi. Nikoli se ne ve.

Glasba se je v zadnjih desetih letih tudi zelo spremenila, je to vplivalo tudi na vas?
To je tudi ena od zadev, ki se je težko opredeli. Vojna je vplivala na vse. Opresija, boj, smrt vpliva na vse. Bolj ko si iskren glede tega, kako nasilje in sovraštvo vpliva nate, tvojo kulturo in civilizacijo… je to pomembno, o tem je treba govoriti.

Počasi bo petnajst let, odkar napajate svet s svojo glasbo. Kakšni posebni plani ali je to le številka med številkami?
Ne vem, mogoče. V planu ni še nič. Mislim, da tudi ne razmišljamo na tak način – hudirja, bilo je že petnajst let. Gremo le naprej in delamo, kar nas veseli. Nekdo bo na to zagotovo spomnil.

Kaj misliš, da je tista stvar, s katero ste pritegnili toliko oboževalcev?
Mislim, da prinašamo veliko strasti in veselja v to, kar delamo. Govorimo o realnih zadevah in mislim, da ljudi to pritegne. Po drugi strani pa seveda govorimo o srčnih zadevah in skupaj praznujemo to. Ko prideš na koncert in veš, da veliko ljudi čuti enake stvari, gre skozi enake probleme, po drugi strani pa se imamo vsi skupaj lepo – mislim, da je to zelo lepa stvar.

Na kak način izbirate pesmi za koncerte?
Pikado stil…. hecam, hecam! Neka metoda je vedno pri izbiri. Nekaterim mestom so bolj všeč določeni komadi. Po letih turnej nekako veš, kje so kakšni komadi bolj domači. Če imajo nekje določeno pesem zelo radi, jo bomo dali gor, pač manjše spremembe.

Kako je za vas drugače igrati, če gledamo sam prostor – odprt festival ali zaprte dvorane?
Oboje je za nas ok. Ne morem reči, da je eno ali drugo bolje. Oba prostora imata svoje čare. Recimo notri je bolj intimno, menjava energije je večja v prostoru z manj ljudi. Pač sama bližina s publiko, odri niso nikoli tako veliki kot festivalski. Zunaj pa je številka tista, ki daje energijo, 15000 ljudi ni kar tako. Ko smo zadnjič igrali tu (Nova Rock), je bilo, kot da bi padla atomska bomba, ogromen oblak prahu v zraku od rajanja ljudi.

Ste še kdaj živčni pred nastopom?
Ja, pred tako publiko kot bo danes, zagotovo. Pač vsak nastop je nekaj novega, nikoli ni dvakrat enako.

Kaj pa živčnost, da ne bo dovolj ljudi na koncertu?
Ne, to me nikoli ne skrbi. Tudi, če pride le pet ljudi, bom vesel igranja za njih.

Kakšen kraj na svetu, kjer še niste igrali, pa si želite priti tja?
Seveda, cel kup krajev je. Npr. Mongolija, Rusija, Turčija. Veliko dežel je, ki si jih želimo obiskati – Afrika, jugovzhodna Azija, velik svet je zunaj. Slovenijo!

Nato sva spregovorila še nekaj besed o slovenskem nastopu, o katerem pa smo že pisali.

Amplifier – konceptualna razlaga o prihodnosti človeštva

2011-06-30T03:27:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13548

7. 6. 2011, Dunaj / Chelsea klub

Zakaj ime Amplifier? V modernem svetu, kjer je zaradi dostopnosti, popularnosti in relativno cenovno ugodne glasbene opreme glasbenih skupin ali posameznikov skoraj več kot družinskih skupnosti, se glasbeniki pri ustanavljanju benda prvič soočijo s pomembnostjo izbire imena. V dobi interneta je pač potrebno takoj izstopati in biti edinstven, kar se prične že pri iskanju imena.

Torej, zakaj Amplifier? Na prvi strani googla ti najprej navrže poizvedbo o istoimenski napravi, ki se uporablja za jačanje signala, itd ... Zakaj potem tako splošno in nedefinirana beseda za naziv skupine? Pri Amplifier bendu postane to še najbolj jasno, ko jih enkrat doživiš v živo, ker so tako rekoč ojačevalci zvoka. Za dotično doživetje je bilo treba iti na Dunaj. Ampak ne v kak Gasometer ali kakšno drugo večjo in prestižnejšo dvorano, ki postavlja mesto Dunaj na zemljevid pomembnejših točk koncertiranja v Evropi. Ne, treba je bilo iti v Chelsea klub, katerega notranjost močno spominja na podzemeljsko subkulturno dejavnost podobno Metelkovi, pa čeprav po velikosti ne presega prostorov Gale Hale ali Menze. Torej se je že po kapaciteti prostora nakazovalo, da Amplifier niso nek bend, na katerega bi se vsulo več tisoč obiskovalcev. Ne, Amplifier je skupina, ki deluje podtalno, svoje adute pa razkriva kot uganke, ki jih je potrebno sproti odkrivati. Za kar pa je seveda potrebnega kar nekaj vloženega truda. Tukaj se seveda ustavi pri mejniku pojmovanja glasbenega avanturista in glasbenega komformista. Da razumeš Amplifier kot ekvivalent kakovosti, karizme in nasploh kulskosti, moraš zaobiti svet blišča, pompoznosti in ovekovečenja embalaže pred izdelkom, kot ga poznamo preko popularne glasbene industrije kovačenja trendovskih muh enodnevnic, drugače imenovanega MTV-ja.

Kot že povedano, »toilet club«, kot ga je poimenoval sam basist skupine Neil Mahony, ni bil razprodan, je pa bila dovolj velika gneča, da se je dalo opaziti, da Chelsea club ne slovi ravno po zračnem in klimatiziranem prostoru. Četudi predskupina ni bila najavljena, je za uvodno razpredanje glasbenih stratosfer poskrbel Charlie Barnes (sodelavec Amplifier benda na klaviaturah pri zadnjem, lanskoletnem dvojnem albumu The Octopus). Tako si se še v ne pretirano zapolnjenem prostoru lahko naužil atomov glasbe in neprekinjeno opazoval ustvarjalnost Charlieja, katerega roke in noge so opletale po raznoraznih gumbih na efektih. Udarci in gestiranje z rokami, igranje z vokalom, klaviaturami in računalnikom ter raznoraznim loopanjem zvokov; z vsem je dokazal, kako lahko ena sama oseba uprizori zvok veččlanskega benda. Dobili smo zanimiv žanrsko indie obarvan, minimalističen, a ritemsko kompleksen nastop enega moža, z malimi spevnimi vokalnimi linijami, ki so vključevale dolge zloge. Vsekakor vredno poslušanja.

Amplifier so se na malem odru prikazali z zvokom zvona, ki je naznanil čas za ‘meditacijo’ in nas pripravil na prvi komad z novega albuma The Wave. Vstopili smo v svet futurističnega karnevala s preroškim in ciničnim nagovorom frontmana Sela Balamirja ''Ladies and gentlemen, please step right up, for the end of the world!!” Ravno ta cinizem v izredno navihanih in inteligentnih besedilih in cinična drža Sela prikaže gospoda Ampliferja izredno karizmatičnega. Tako je sledil nabor pesmi iz že omenjenega konceptualnega zadnjega albuma The Octopus, za kateri so sledili še štirje komadi s starejših plat. Slišali smo sicer “le” dvanajst pesmi, ki pa zaradi nekonvencionalnih dolžin ni pomenilo, da je bil koncert kratek. Ta se je prevesil v skoraj drugo uro trajanja.

V čem torej Amplifier izstopajo? Vsekakor je to skupina, ki jo je potrebno videti v živo. Bend, ki da veliko na atmosfero in maso zvoka kitar ter basa, medtem ko eksperimentira z obliko in zvokom po pinkfloydovsko. Tako konceptualno razlaga o prihodnosti človeštva. O samemu človeku kot nepomembnemu mikro delčku univerzuma in o prostoru, v katerem živi – v vesolju – na planetu, kot že prispodobno sporoča komad “Planet Of Insects”.

Amplifier so trio, kateremu se je na letošnji turneji pridružil kitarist Steve Durose iz žal ne več delujoče skupine Oceansize, ki je domovala iz istega mesta kot Amplifier, angleškega Manchesterja. Nadvse razveseljujoče, da se je Steve pridružil Amplifierju, pa čeprav zgolj za turnejo, saj oba benda povezuje podobna filozofija, zvok in nenazadnje tudi baza fenov. Poslušalci smo tako dobili dvojno dozo masovnih kitar in basa, ki ga dejansko lahko poimenujemo v celovito napravo za jačanje zvoka - ojačevalec. Še anekdota s koncerta, ko je med tihim trenutkom nekdo iz publike zakričal “Oceansize”, je bilo zanimivo opazovati reakcijo Steva, ki je to nekako prezrl, medtem ko je Sel cinično, a z nasmeškom, kot se zanj spodobi, odvrnil “Stop living in the fucking past, mate”.

Za bend lahko mirno trdimo, da je glasbeni razvoj fenomenalen, videti to v živo pa privilegij in nov velik pečat v koncertnih doživljajih. Nastop, ki je bil skoraj tehnično brezhiben, razen činel, ki niso želele glasno odzvanjati, kar se je malenkost poznalo pri ritmičnosti bobnarja Matta, toda celovito odigrano kot se za prave profesionalce spodobi. Sama kapaciteta in akustična zmožnost prostora sicer niso dovoljevale razkrivanja vseh zvočnih potencialov, a bilo je dovolj, da smo dobili odgovor, zakaj skupini dotično ime. Selov vokal je v živo še za stopnjo bolj karizmatičen, ciničen, a hkrati spokojen. Kar se za tovrstni žanr redko spodobi, saj trdo preigravanje riffov včasih kar kriči po kričanju. Vendar Sel to opravi elegantno spevno in pripovedniško, kot le on to zmore.

Za vse ljubitelje progresivnega in alternativnega rocka močno priporočeno. Če jih želite videti v živo, boste imeli kmalu spet priložnost, saj bi naj bili predskupina Dream Theatru na Dunaju, 27.7. v Gasometru.

Setlista:

1. The Wave
2. Interglacial Spell
3. Planet Of Insects
4. The Octopus
5. Interstellar
6. The Emperor
7. Fall Of the Empire
8. Trading Dark Matter On The Stock Exchange
----------------------------------------------
9. Continuum
10. Motorhead
11. UFOs
12. Airborne

Tekst & foto: Jani Premužič & Branka Resnik

Charlie Barnes

Amplifier

Nova Rock 2011 - Malo mešano na žaru

2011-06-20T07:09:00.001-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=14&article=13512

Avstrija / Nickelsdorf
11. do 13. junij 2011

Vsako leto so poletni dnevi čedalje bolj poplavljeni s festivali, ki med seboj tekmujejo za zveneča in visoko leteča imena. Letošnji Nova Rock ni bil nikakršna izjema, četudi se je zdelo, da ga ostali večji evropski festivali kar prekašajo glede imen. Kar dela Nova Rock še bolj mikaven, je seveda dokajšnja bližina ter ponudba prevoza z avtobusom do tja in nazaj ter je po nedavni nesreči čedalje bolj mikavna alternativa vožnji. Res je, četudi pot ni pretirano dolga (okoli 400 km), pa po parih dneh pitja, rajanja, skakanja, žuranja, malo spanja in vročine kaj hitro poidejo moči.

Nazaj na festival. Organizator je z velikim veseljem nekaj dni pred festivalom naznanil, da je razprodan. Točne številke mi sicer ni uspelo izvedeti, se je pa govorilo o 50.000 obiskovalcev na dan. Temu je pritrdil tudi prvi pogled na prizorišče. Pravo mravljišče ljudi, šotorov, avtomobilov, prikolic in ogromnih skladovnic piva, ki so jih ljudje tovorili s seboj. Kot vedno smo štartali zelo zgodaj, da se izognemo gneči in dobimo soliden prostor - ampak, tako se je izkazalo, takšne plane so imeli tudi vsi ostali. Zato nas je pričakala neznosna gneča avtomobilov. Kar bi bilo lahko nadvse dolgočasno in nadležno, če nas ne bi obiskal Batman, njemu je sledil Spiderman, kateremu je družbo delal Robin, za vsemi temi pa je skakljala še opica. Pisana družba posebnežev je tako že takoj nakazala, da bo festival nekaj posebnega. Vsemu temu pa je na žalost sledilo ne preveč zabavno iskanje prostora za kampiranje in postavljanje tabora. Vendar ko vidiš tisoče sotrpinov, situacijo prebaviš nekoliko lažje - kljub nadležnemu vetru, žgočem soncu in trmastemu baldahinu, ki noče stati pri miru ...

Letos se je festival premaknil za en dan naprej ter je trajal od petka do ponedeljka. Prvi večer je bil namenjen DJ-em ter dvema manjšima bendoma, ki sta zavzela prenosni oder avtomobila. Zato pa ob skromni glasbeni ponudbi večer bil prežet z velikimi količinami alkohola. Tekom ostalih treh dni pa se je na dveh večjih in dveh manjših odrih zvrstilo več kot 55 nastopajočih.

Ena od najbolj motečoh zadev pri festivalu je ob omenjeni številki tudi dejstvo, da ob pogledu na časovnico nastopov zelo težko najdeš zadovoljiv presek med možnostmi in željami. Sicer se organizatorji nekako potrudijo, da pride do manjšega zamika med bendi, vendar skakanje od odra do odra ožuli noge in dvigne utrip, ker se bojiš, da boš preveč zamudil. Tako je bilo skoraj obvezno, da si zavoljo fizičnega zdravja (na škodo psihičnega) moral kak bend žrtvovati za bodoče čase.

Nova Rock vsako leto ponudi pisan nabor različnih glasbeni stilov in tudi 2011 ni bilo izjema. Edina razlika v primerjavi z lanskim je bila ta, da je bilo letos nekaj manj prostora namenjenega grunge bendom, zato pa več hardcor skupinam. Seveda pa niso izvisiseli niti ljubitelji rocka, metala, pop-rocka, punka, elektronike, manjkal pa ni niti slavni Otto (da, nemški komik, igralec in tudi vsestranski pevec).

Nova Rock je tako postregel z veliki, večjimi in največjimi glasbenimi zvezdami. Med temi so nekatere zasvetile zelo močno, druge pa več kot bledega odseva samih sebe niso uspele prikazati. Četudi večina vidi le le vodilna imena na seznamu, pa se vedno splača pokukati tudi bende, ki so na vrsti med prvimi. Takšno prijetno presenečenje so tako bili Kellermensch, danska zasedba, ki se sprehaja med alternativo in post-metalom, v svoje melodije pa poleg standardnih inštrumentov stika še orgle, kontrabas in violino. Izmenjava dveh močnih vokalov ter matadorskega basista, ki se je nesramežljivo spopadal z nevidnim bikom, je skupino zapisalo na mojo listo bendov, ki se jih ne sme spregledati. Druga prijetna seznanitev so bili Clutch, ki preigravajo hard/stoner rock s primesmi bluesa. Resnično prijetno za uho in dobra popotnica v noč. Veliki festivali ponavadi niso namenjeni predstavitvam zadnjih plat, bolj temu, da preigraš svoje uspešnice ter zraven dodaš novosti, ki so ravnokar izšle izpod prstov glasbenikov. To formulo so imeli načeloma vsi in publika se ni niti malo pritoževala. Kako drugače animirati publiko kot s pesmimi, ki jih poznajo in se lahko derejo zraven. Obvezno je bilo tudi hvaljenje publike, zahvale ter nagovarjanje k mosh pitu. Gledalci so prišli tudi zaradi tega. Tisoče ljudi je tako dvigalo prah in zatemnilo nebo pri skoraj vseh bendih - glasbena norija v vseh možnih pogledih.

Če sem prej omenila dve pozitivni presenečenji, pa žal ni manjkalo niti tuširanje z mrzlo vodo. To so zagotovo bili Thirty Seconds to Mars. Ko ti lepi Jared ne odpoje skoraj nobenega refrena, se resno vprašaš, kaj je tu narobe. Seveda je publika vse suvereno odpela/odkričala, a tega nismo prišli poslušat. Imel je dovolj besed o tem, kako si bo to noč zapomnil za vse življenje, a za vse življenje bo ostalo le razočaranje in pozerstvo. Recimo, da so Linkin Park, ki so nastopili za njimi, malce popravili grenak okus, a vseeno, vsak malce bolj zahteven poslušalec ni prišel le gledat lepih dečkov. Linkin Park so se dobro pripravili, kajti projekcija je bila prvovrstna in zelo zgovorna, lepa popestritev. Zadnji bend, ki je bil dodan na listo za festival, so bili The Sisters of Mercy, legendarni angleški rock gotičarji. Eldritch je še vedno suvereno zapel njihov večni hit Temple of Love, manjkala ni niti Lucretia.

Če potegnem črto skozi vse bende, moram reči, da so starci vodili v vsem. Dickinson, pravi profesionalec, Iron Maiden še vedno železna in neomajna. Motörhead in Lemmy stoprocentna v svojem nastopu. Serj se je gladko poigraval z besedami in melodijami, publika pa je vzneseno pozdravila tudi cover Sultans of Swing (Dire Straits), skratka System of a Down so izvežbali nastop in svoje delo opravili korektno. Za dekleta so poskrbeli 3 Doors Down, zaigrali so Loser, Kryptonite in Landing In London – moja ženska dušica je bila zadovoljena. Še bolj zadovoljna pa je bila, ko so Korn zaigrali Freak on a Leash. Dedci obvladajo svoj posel v potankost! Ni šlo spregledati tudi Flogging Molly, Volbeat in Maxa Cavalere aka Cavalera Conspiracy. Junci so pokazali svoje roge in popeljali avstrijsko poljano v besneč tornado navdušencev. Na moje veselje so Dredg preigravali svoje starejše adute, novi komadi pa so v živo zveneli prijetno rockersko in ne tako pusto kot na novi plošči. Guano Apes – kaj naj rečem, odnesla jih je slava ali pa želja po denarju, torej preigravanje popa in visoke petke … Ne morem niti mimo Alter Bridge zasedbe, Myles Kennedy ima pač magičen glas in nalezljiv, skromen nasmeh, ki te odnese iz tistega prašnega polja v druge stratosfere. Prav tako Pendulum (live). Suvereno so zavzeli oder in niso popustili do konca, še najbolj zagrizeni metalci z Iron Maiden majicami so se razvneli na njihov beat. Mladiči pa so dobili svoje tudi na metal korovcih Asking Alexandria, Architects in Bring Me the Horizon, Sick of It All pa so vsem tem prej naštetim mlajšim bendom pokazali, kako se streže stvarem – folku se je trgalo.

Nova Rock moraš doživeti, da ga lahko zaobjameš, začutiš in zavohaš. Je pač festival, kjer sprejmeš vse dobro in vse slabo. Doživetje, ki ostane v glavi kar nekaj časa. Ko se doma končno normalno skopaš, usedeš na WC, poskrbiš za vse opekline, želodčne probleme in piskajoč ton v glavi, se spominjaš le še dobrih norih glasbenikov, norega folka in predvsem glasbe.

Alter Bridge

Architects

Asking Alexandria

Bring Me The Horizon

Dredg

Cavalera Conspiracy

Kellermensch

Korn
Plain White T's

Pendulum
Turisas

City of Ships - O the black ships! O the fierce ships! O the beautiful, sharp-bow'd steam-ships and sail-ships!

2011-06-20T07:03:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=13519

Zakaj bi brali intervju o neznanem bendu? Širjenje obzorij? Iskanje novih glasbenih stvaritev? Eden od odgovorov je zagotovo tudi, da preko intervjuja spoznamo bistvo skupine, ki ga mogoče ne razumemo čisto preko prepletenih, zagonetnih besedil in melodij. City of Ships je relativno mlad bend. Najmlajši iz trojice je bil še v srednji šoli, ko so se odločili, da hočejo narediti nekaj iz sebe. Tako je nastala skupina, ki se je kaj hitro zavedla, kaj je dobra in kvalitetna glasba. V svoji karieri imajo za seboj turnejo po Ameriki, sedaj pa so že tretjič na evropski. Na sceni je čedalje več skupin, ki se nočejo vezati v določeno zvrst. Mednje spadajo tudi City of Ships, progresiva, pomešana z metalskimi prizvoki, post rock in še kaj je slišati v njihovi glasbi. Ne omejujejo se z ničemer, razen s tem, da iščejo kvaliteto. V Sloveiji so že bili lansko leto, tokrat pa prihajajo skupaj s preklemano intrigantno skupino Rosetta. To bo definitivno noč, ki ga sladokusci ne bomo pozabili kar nekaj časa. Zagotovo večer, ki ga priporočam vsem, ki iščejo bistvo glasbe. Torej, Orto bar, četrtek, 23. junij. Skupaj z Rosetto in domačimi The Canyon Observer.

City of Ships, kako ste prišli do tega imena?
Ime izhaja iz pesmi, katero je napisal ameriški pesnik iz 19. stoletja Walt Whitman, všeč nam je bila dotična pesem, iskali smo ime za bend in ta naslov pesmi se nam je zdela lepo ime za naš bend. O the black ships! O the fierce ships! O the beautiful, sharp-bow'd steam-ships and sail-ships!

Kako se je začela vaša zgodba?
Bobnar Eric in jaz sva živela oba na Floridi, obiskovala enake koncerte, oboževala enake bende. Andrew se nama je pridružil kakšen mesec kasneje. Začeli smo pisati pesmi, Andrew je bil takrat še v srednji šoli, zato nismo točno vedeli kako in kaj glede potovanj, turnej. Toda med počitnicami smo se vseeno odpravili na turnejo, ki je zelo dobro potekala. In tako smo nadaljevali, pisali smo pesmi, ustvarjali glasbo. Bend smo hoteli, ker smo želeli ustvarjati, igrati in se družiti z našimi prijatelji.

Že na samem začetku ste delali svojo glasbo, brez coverjev?
Tako je, bilo je lahko, ker smo že vsi prej igrali drugje, bili po krajših turnejah in sami delali komade.

Sami plavate v progresivnih, metalskih, post rockerskih vodah, ustvarili ste nekakšno mešanico, celo fuzijo teh zvrsti. Ste že na začetku vedeli, kaj hočete?
Mislim, da ja. Vsi smo poslušali enake skupine, uživali v njihovi glasbi. Počasi smo rasli kot bend, spoznavali smo same sebe, iskali zvok, ki nam je bil domač, nismo se hoteli samo zgledovati po nam ljubih bendih.

In ti bendi so?
Leta 2005, ko smo začeli, smo vsi padli v težko, uderground glasbo, katero so ustvarjali Isis, potem je tu še skupina Converge. Torch so bili velik vpliv na začetku, ker so bili na turneji okoli nas. Nimamo nekih velik vplivov, mogoče je bil vpliv tudi glasba naših staršev Tears for Fears… Veliko elementov imamo v svoji glasbi, ki niso nujno v vseh teh skupinah. Želeli smo narediti kombinacijo glasbe, ki nam najbolj odgovarja.

Ste imeli v glavo vizijo kaj si želite? Turneje, plošča?
Začetek je bil le kreativnost, preden pa smo začeli resno igrati, smo naredili demote, nato je počasi prišla turneja (v kakem letu obstoja). Ameriška miselnost skupin je, da spravijo svojo opremo v razmajan kombi in se preprosto odpeljejo na pot. S pomočjo interneta je booking postal zelo preprost. Sam se presedel nešteto ur za računalnikom in pošiljal maile naokoli.

Torej sam skrbiš za vse?
Tako je, v Ameriki okoli 90 % procentov koncertov uredim sam. V Evropi pa sem naletel na super fanta, ki nam je uredil nastope. Mike nam je uredi koncerte, nas vozi okoli, poskrbi, da se spravimo v posteljo po koncertu. Vse to za peščico centov. V bistvu smo se spoznali preko benda Rosetta, fantje so nas povabili na svojo turnejo, nato pa nas je Mike poklical, če hočemo v Evropo. In seveda smo rekli ja!

Potem ni bilo tako težko iti na turnejo, preprosto pobrati vso opremo, sesti na letalo in odleteti?
Ne morem reči, da ni bilo težko. Karte za letalo smo si morali sami plačati, prepeljati smo morali vso opremo, počakati, da je za nami prispela vsa roba (cd-ji, majice…). Že sama logistika ni preprosta. Poleg tega nisem imel s seboj telefona, našega agenta sem moral klicati iz telefonske govorilnice na letališču in nato upati, da pride po nas. Veseli smo, če bomo na koncu na ničli.

Kako ste se našli z Rosetto?
Bilo je nekakšno organsko srečanje, slučajno smo skupaj igrali. Pogovor je stekel, ostali smo na vezi. Poleg tega smo nekako pristali pri isti založbi. Imeli smo tudi skupnega producenta, stvari so pač stekle v isti smeri. Slišali smo se, se zmenili za skupno turnejo. Nekakšen naraven potek, postali smo prijatelji, ravno so v snemanju novega albuma, pogovarjali smo se za novo skupno turnejo…

Ena od velikih ovir za mlade bende je tudi najti založbo. Težko je že priti do založbe, kaj šele, da bi založba znala prisluhniti, kaj hoče bend od glasbe. Je bilo težko najti založbo?
Glede naše založbe Translation Loss Records je bilo v bistvu presenetljivo lahko. Spoznali smo se s tehničnim operaterjem, ki dela pri tej založbi, všeč mu je bila glasba, ki jo delamo, in ponudil nam je snemanje pri njih. Moram reči, da smo lahko srečni, kajti razumem, da mnogim ni tako lahko. Nenazadnje tudi turneje veliko doprinesejo, saj tako spoznaš veliko ljudi, kar zna pomagati pri marsičem. Srečuješ iste osebe…

Gre potem tudi za podobno razmišljanje?
Točno tako. Nekaj je na tem, ta nova poznanstva, ki hitro preidejo v prijateljstvo, mogoče tudi zaradi tega, ker ponavadi preigraš tudi nekaj njihove glasbe, zaradi novih idej, vsega. Ena od redkih stvari, na kar sem ponosen v Ameriki, je bogata glasbena kultura in prijateljstva, ki se tako stkejo. Nihče, ki jih poznam, ne more živeti od glasbe, torej je le ljubezen do glasbe, ta ki nas poganja naprej. Vsi delamo, včasih tudi nehvaležna dela, vse samo zato, da lahko potem ta denar vložimo v svoj band.

Toda zdaj imate svojo ploščo, torej so se te nehvaležne službe vsaj malo obrestovale. Look What God Did To Us – čemu tak naslov albuma?
Kakor razložiti naslov, ki je namučila moje starše … Všeč mi je bil zaradi nejasnosti sporočila. Ljudje so me že spraševali, a nekega pravega odgovora nimam. Na prvi pogled mogoče deluje celo smešno, vendar ima v sebi sarkazem in upam, da to ljudje opazijo. Prihajamo z juga Amerike, ki je zelo krščanska. Ni neko lajanje ali izbruh glede tega, le to, kako se počutimo.

V bendu sta skupaj z bratom, je to dobro?
Neverjetno je. Ne verjamem, da bi sploh bila tukaj, če ne bi bila brata. Andrew je vedno zraven, pri vseh idejah, in če imam slabo idejo, bo takoj rekel, da je to sranje. Nimava problem si pogledati v oči in reči, da to ni nič. Nekaj časa nazaj sem napisal pesem, mu jo pokazal in dobil sem iskren odgovor, da je pesem zanič. Če bi mi kdorkoli drug to rekel, bi najbrž drugače odreagiral, vendar imeti tak pogled od nekoga, ki ga poznam najbolje na svetu, je nekaj posebnega.

Še kaj besed za konec? Karkoli ti pade na pamet?
Naj pomislim … sem totalno navdušen, da sem spet v Evropi. Do sedaj na turneji nismo imeli časa še nič pogledati naokoli, le pot od klub do kluba. Vse ti klubi, kjer igramo, so tako kul, da se že v njih počutim popolnoma dobro, srečujemo ljudi, ostale bende … nobenih obžalovanj, nič. Smo bend brez pričakovanje, delamo glasbo, smo na turnejah. Ko smo doma vadili, bili na začetku, sedaj pa sem tukaj, na turneji, v Sloveniji… to je to.

God Is An Astronaut – netipični Irci

2011-05-18T00:19:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=13107

Irska se ponaša z veliki imeni kot so U2, Enya, The Cranberries … Vsi ti bendi odzvanjajo irski pridih in vsi vemo, kako jih lahko popredalčkamo. Potem pa imamo tudi skupino God Is An Astronaut, ki s svojo netipično glasbo presega te irske meje. Njihova ambientalna, inštrumentalna popotovanja v vsemirje rockerske glasbe so hitro pridobila poslušalce onkraj meja Irske. Atmosferični rock, ki prihaja iz njihove domišljije, nam pomaga pobegniti vsakodnevni puščobi in nas odpelje v sanjarjenja, včasih mračna, včasih polna luči. God Is An Astronaut je bend, katerega se posluša z zaprtimi očmi, ušesa srkajo vsako noto, možgani in srce pa te impulze ovekovečijo v celoti. Zagotovo izkušnja, ki je ne gre zamuditi. Že čez teden dni jih boste lahko okusili v Kinu Šiška, kjer bodo glasbene brbončice vriskale od sladkobne, žametne izkušnje. Petek, 8. april bo tako namenjen vsem glasbenim astronavtom, ki radi plujejo po brezmejnem vesolju. Da pa boste lažje zdržali, si spodaj preberite, kaj ima za povedati Niels Kinsella o svoji glasbi.

Pravijo, da ste redka stvar v irski glasbeni sceni. Kako to?
Nisem prepričan, zakaj takšna izjava, ampak ja, imamo kar edinstven zvok, za katerega ne bi pričakovali, da je z Irske. Smo prva večja uspešna alternativa instrumentalna skupina z Irske in zagotovo smo utrli pot za vse druge prihajajoče instrumentalne skupine, če priznajo ali ne, Irsko smo postavili na zemljevid, kar se tiče instrumentalnega post-rocka.

Ter seveda je tukaj čisto drugačna glasba, kot smo navajeni od irskih glasbenikov. Iz kje izvira vaša ljubezen do tovrstne glasbe?
Odraščali smo ob poslušanje predvsem heavy metal glasbe. Ko smo bili mlajši, nismo imeli nobenega interesa do tradicionalne irske glasbe. V 90-ih smo igrali vse stile glasbe, vključno z rockom, metalom in dance/ elektroniko, ki je v bistvu mešanica, kar slišite danes. Za God Is An Astronaut smo želeli, da bi bila glasba za poslušalca pobeg iz njegove okolice in ne praznovanje le te, zato tudi tak zvok.

Ko ste začeli igrati, ste vedeli kam iti, imeli načrt, ali je bilo vse zelo spontano, samo igranje skupaj z bratom?
Jaz in Torsten sva »full time« igrala že vse od leta 1994. God Is An Astronaut smo spravili skupaj v letu 2002, bolj ali manj kot slovo iz glasbene industrije, kajti želeli smo posneti in izdati album z glasbo, ki smo ljubili in na katero smo lahko ponosni. Za prvi album The End of the Beginning nismo imeli nobenih pričakovanj, vendar se je začelo o nas govoriti od ust do ust preko interneta, plus dva videa z albuma sta se začela vrteti na MTV Europe. To nas je navdihnilo za pisanje in snemanje našega drugega albuma All is Violent, All is Bright, ki smo izdali leta 2005, ne da bi se zavedali, da nas morebiti čaka velik underground uspeh v letu 2006.

Vaša glasba je atmosferična, temna, grozeča, navdihujoča, itd. ... Če rečemo, da je to, kar se dogaja v vaših glavah, ali da se vaše misli odražajo v vaši glasbi, se mora veliko dogajati v mislih?
Vsak album je za nas kot fotografija ali posnetek tega, kar smo v nekem danem momentu. Je kot časovna kapsula čustev, spominov in misli. Vedno pišemo pesmi in melodije iz našega srca. Prizadevamo si, da smo v samih pesmih čim bolj prisotni.

Kako je igrati skupaj z bratom?
Torsten in jaz sva preigravala skupaj od sredine 80-ih, ko sva bila še otroka. Oba sva bila istih misli za God Is An Astronaut že od samega začetka in vedno sva imela dober ustvarjalni tok pri pisanju pesmi skupaj. Mislim, da je to zagotovo prednost.

Igrate že kar nekaj časa, če pogledate na vsa ta leta igranja, kako ste se razvijali glasbeno, osebno …?
Težko bi rekel točno kako, mislim pa, da smo postali boljši glasbeniki, glasbeni producenti in veliko bolj izkušeni. Naš glasbeni okus se je zagotovo preko let razširil. Vendar etos za God Is An Astronaut še vedno ostaja isti, z edinim razlogom – da pišemo in izdajamo glasbo, katero ljubimo.

Ali je kakšna vaša pesem na katero ste popolnoma, totalno ponosni? Na primer, ko jo zaslišite, ali zaigrate, se vam na obraz prikrade nasmešek ponosa?
LOL, ja seveda, imamo kar nekaj favoritov. Mislim, da je Suicide by Star ena od teh pesmi, plus, da je najbrž tudi najljubša od poslušalcev, kajti vedno dobimo od ljudi ogromno energije, ko jo zaigramo v živo.

Skoraj eno leto je sedaj, odkar ste v svet poslali nov album Age of the Fifth Sun. Kako ste zadovoljni z njim, ko je preteklo skoraj leto dni?
Z novim albumom smo zelo zadovoljni, menimo, da je ujel celotno paleto zvokov in čustev z vseh preteklih albumov. Mislim, da je naš najboljši album do sedaj, zagotovo najboljši, kar se zvoka tiče. V planu imamo remix in remastering vseh dosedanjih albumov in EP-jev, s tem bi radi dosegli enako kakovost zvoka kot na zadnjem albumu. Za nas Age of the Fifth Sun lepo zaokroži vso glasbo, ki smo jo izdali do sedaj. Načrtujemo pa že nov album, ki bo izšel 2013 in bo precejšen premik v celotni zvočni podobi.

Kakšen pa je bil ustvarjalni proces pri zadnjem albumu? Kako lahek/težek je bil proces pisanja pesmi? Kako kaj z novim albumom?
Ustvarjalni proces še vedno ostaja enak, kot je to bil že od vsega začetka. Ponavadi album nastaja približno 18 mesecev. Še vedno smo zelo studijsko situirani, pisanje, ustvarjanje poteka v studiu in ne v živo na vajah. Mislim, da je postalo splošno težje obdržati pesmi in zvoke sveže, vedno pazimo, da se ne bomo ponavljali. Glede naslednjega albuma bomo eksperimentirali veliko več. Mislim pa, da smo dosegli večino tistega, kar smo želeli storiti že na sedanjem albumu in na to smo zelo ponosni.

Vse svoje albume ste izdali neodvisno. Ali je to najboljši način, da ostaneš zvest samemu sebi?
Ja. Zelo neodvisni smo bili že vse od samega začetka. Mislim, da v teh dneh še bolj pomembna neodvisnost, ker se je glasbena industrija v zadnjih letih tako zrušila. Zato smo ustanovili lastno založbo Revive Records, predvsem zaradi naše glasbe, za katero hočemo, da je izdana brez kreativnih restrikcij. Plus ker večina založb ni imela pojma, kakšno glasbo hočemo izdati oz. niso videli komercialne podlage za izdajo.

Vsi poznamo izvajalce kot so U2, Enya, Dave King, The Pogues, Snow Patrol in druge velike komercialne bende. Kaj pa kakšni skriti talenti z Irske? Imena, bendi, ki si zaslužijo našo pozornost?
Obstaja veliko novih bendov na Irskem v zadnjih letih, ki prihajajo z underground scene. Pred kratkim smo preko naše založbe izdali dva albuma od bendov, ki vam jih zagotovo priporočamo, da jih preverite, to sta Butterfly Explosion in Fields Xenon.

Vse zgoraj naštete irske bende nosi močan vokal. Vi pa ste instrumentalen bend. Kaj pravijo Irci na to? In vaš odgovor za njih/ nas je?
Spomnim se na samem začetku, ko veliko ljudi ni razumelo, ampak v zadnjih nekaj letih se je to spremenilo. Sami smo pač čutili, da bi vokal zmotil tok in emocije naše glasbe. Če nas pač nekdo noče poslušati, ker smo brez vokala, nas to čisto nič ne moti …

Ko ste na odru, igrate svojo glasbo (na steni za vami se vrti film z raznimi vizualnimi podobami, ki so v popolni sinhronizaciji s glasbo …) Kje so vaše misli v tem trenutku? Ali mislite o glasbi, odpotujete nekam, ali opazujete ljudi pred seboj?
Osebno ponavadi odpotujem nekam z našo glasbo. Ko igramo od skladbe do skladbe, se prestavim v stare spomine in čustva. Seveda tudi poslušalci igrajo pomembno vlogo s svojo energijo, ki jo dobimo od njih. Ampak sam redko opazujem publiko pred sabo.

Se je glasbena industrija izgubila v dobičku, pomanjkanju domišljije in ozkih glavah? Kaj lahko mali bendi storijo za preživetje v tem svetu?
Glasbena industrija je na žalost propadla pred nekaj leti. Veliko težje je živeti od glasbe in večina novih bendov nikoli ne bo. Če želite preživeti, morate delati vseh frontah, to so turneje, merchandise, redno izdajati novo glasbo … Veliko dela, ki naj bi jih bi imele založbe, pade na bende same. Večino svojega časa skozi mi gre dnevno za vodenje benda in založbe. V idealnem primeru, v sanjskem svetu bi bilo lepo, če bi se lahko samo osredotočil na pisanje in izvajanje glasbe, ampak zelo malo bendov ima to priložnost.

Za konec, kdo ali kaj je/so God Is An Astronaut v vaših besedah, kaki bi opisali sebe? "God is an astronaut, Oz lies over the rainbow, and Midian is where the monsters live."

Flyspoon in Mr.VonTone – alternativci na Ortofestu

2011-05-18T00:13:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=14&article=13196

Ortofest je v polnem zamahu, ponudba je, kakršna je, vsak si najde nekaj zase. Recimo, da je poskrbljeno tudi za alternativce. Vsaj dotični večer je bil, ko so oder zasedli slovenski skupini Mr. VonTone in Flyspoon.

V Ortu mi je vedno zanimivo opazovati nastopajoče pred koncertom. Neka zanimiva, hihitajoča živčnost vije iz njih. Tako so tudi fantje v tem večeru živčno postopali naokoli, prav prikupno jih je bilo videti, kako pokljajo s členki ter usmerjajo misli drugam, ne na sam nastop. Orto ima pač nekakšen prizvok resnosti, češ, če nastopaš v Ortu, to nekaj pomeni. Mr. VonTone so še mladiči na sceni, tako da jim ne gre zameriti sramežljivosti. V slovensko glasbeno vsemirje so bili izstreljeni na malce drugačen način, zaradi katerega se je o njih začelo hitro govoriti. Na internetu se je znašel napis »mi smo Mr. VonTone, tukajle je naš demo Demo, pretočite si ga….«. Ni vrag, da je vsakega zanimalo, kakšna glasba je to. Medtem ko o Flyspoonih ne gre zgubljati besed, po sceni harajo že nekaj časa, tako so v klubski sceni že jako domači in vpeljani. Zanimiva je tudi sama izbira imenov za bend, koliko imen nastane po naključju nekega danega trenutka. Mr. VonTone je zgibanka večih idej, ker se za ime niso mogli zediniti, medtem ko so Flyspoon svoje ime skovali ob pivu ali dveh.

Nazaj na večer. Publika se je nabrala, prvi so bili na vrsti Mr. VonTone. Četverica se je usidrala v temo Orta in začela s svojim repertoarjem. Že dolgo nisem srečala skupine, ki bi bila tako sramežljiva in skromna, kot da mislijo, da niso dovolj dobri, da bi igrali. Od kje jim to, mi ni ravno jasno, kajti glasba je govorila sama zase. Droben fantič, s sramežljivim nasmehom je iz sebe izvabil glas, katerega bi mu marsikateri pevec zavidal na več nivojih, močan, jasen in krhek hkrati, glas, kjer začutiš njegovo dušo, glas, ki je poln občutij, krhkosti in moči. Bili so res nenavadna mešanica. Vsi so delovali skromno, veseli, da so v senci, da jih reflektorji ne oblizujejo z močnim žarometom. Po drugi strani pa so iz sebe izlivali nenavadno mešanico rocka, ki se je kanček spogledoval z elektroniko. Ne morem pa niti mimo priredbe od Björk - Play Dead. Pesem so oklestili nepotrebnih instrumentalnih dodatkov in ji s tem dodali pristno čistino, ustvarili so pesem, ki je prihajala iz dna duše. Resnično se je začutila krhkost in bol pesmi in same skupine. Mr. VonTone so zasedba, za katero upam, da bodo ohranili svojo skromnost, a dosegli vse in še več. Za takšne bende je treba držati pesti.

Skupina Flyspoon se kot vedno ne da in gre svojo pot. Nastop je bil suveren, energičen in napolnjen z 220 volti. Ekipa, ki ne zna biti statična, je bila prevelika za ta mali oder, kar je vsake toliko časa bilo jasno vidno, ko je basist dregal svoje soigralce z vratom basa, niti činelam ni prizanesel. Kar je seveda logično; bend, ki vdela toliko energije v skladbe, se pač ne more zadovoljiti s tako majhnim prostorom. Sicer ne morem reči, da je bil nastop stoprocenten. Občasno je bilo občutiti, da bend ni ravno na isti liniji, da je vsake toliko časa nekdo zašel od dogovorjenega. Ampak pri njih ne iščemo perfekcionizma, kajti vsakega na odru dobesedno odnese nekam drugam, inštrument tako postane orodje za njihov odklop od realnosti in sredstvo za pot v neznano. Seveda je težko na tej poti biti v sozvezdju z ostalimi. Čeprav ... glede na to, da sem jih slišala že večkrat, kaj hitro zaslišiš, če kdo malce preveč pobegne. Včasih se je treba vseeno ustaviti in prisluhniti drug drugemu, kajti hitro se lahko znajdejo na meji neuglašenosti. Dobri bendi so tisti, ki se ženejo in ženejo, a vedo, kdaj se morajo ustaviti. Bend je gruča ljudi, ki diha enake note. Ampak ne glede na vse so Flyspoon zasedba, ki se drži svoje glasbe, brez zadržkov raziskujejo, kam vse lahko glasba gre, upajo si biti drzni in reči na glas »fuck you«. Fantje imajo jajca.

V tem sestavku se nisem hotela podajati v tehnične aspekte, kajti oba benda sta benda, ki ju je treba videti v živo, da začutiš njihovo glasbeno izražanje. Na eni strani imamo krhke Mr. VonTone, na drugi strani trde Flyspoon. Dva benda, ki sta se odločila, da bosta deviantna v svojem početju in delala le to, kar sami čutijo, ne glede v katero smer se podaja glasbena industrija. Pristnost in iskrenost je tista, ki naredi bend, nekaj več kot le bend. Skratka, poiščite jih, so majhni, a obetajo – da jih le ne posrka kakšna črna luknja tega neusmiljenega glasbenega vesolja.

Mr.VonTone

Flyspoon

Nežno-metalski Japonci in vreščeče najstnice - Orochi v Gala hali

2011-05-17T23:49:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=13193

Ko sem zasledila, da se po medijih napoveduje prvi j-Rock/Visual kei koncert pri nas, sem kaj hitro zastrigla z ušesi. Ker to je nekaj posebnega, neevropskega in ne ravno konvencionalnega. Roko na srce, sem bolj pristaš japonskih skupin kot so Mono in Boris, ki svoje stvaritve uprizarjajo v temi oz. je vse usmerjeno v glasbeno izražanje in vizualni del ni tako pomemben. Vendar vseeno, v Sloveniji primanjkuje ustvarjalcev iz te daljne dežele, tako da je bil obisk obvezen.

Orochi so definitivno pravi visual kei glasbeniki. Androgene poteze, veličastna (tradicionalna) oblačila, vse zapakirano v stage performance in glasbo. Že na vratih sem slišala prvi komentar na to, ko nekdo ni bil prepričan, ali so v bendu fantje ali tudi dekleta. Bil je pripadnik punk rock generacije, kjer je pač takoj jasno, kako mora dedec izgledati ter kako se mora obnašati. Tole v dvorani pa zagotovo ni bilo to. Dolgi, pobarvani lasje, močan make up, pomanjkljivo, ženstveno oblečen kitarist, ki je imel poteze in gibe mlade gejše. Še najbolj brutalen je bil bobnar s svojimi Marilyn Manson lečami. Zagotovo presenečenje za punk rockerja, ko ni vedel, ali se lahko naslaja nad njimi ali ne. Naslednje presenečenje pa sem doživela, ko sem hotela priti bližje odru. Prve vrste so zavzele zagrete najstnice, ki so drhtele od pričakovanja. Že prvi moment, ko so stopili na oder, je med dečvami završalo in sama sem pobrala šila in kopita iz prve vrste. Mladina se je obnašala, kot da je Elvis stopil na oder Gala hale. Deklice so kričale, mahale, skakale in skoraj omedlevale.

Pa pustimo ob strani vsa vzdihovanja deklet nad njihovo lepoto. Kajti mladci niso bili le lepi, zmes rocka, metala in japonske tradicionalne glasbe je bilo zanimivo presenečenje. Začenši s flavto - tiho, tradicionalno, japonsko, takoj pa je sledila divja kitara in trdi bobni, ki so razblinili moje začetno skepso. Fantje so kljub svoji mladosti profesionalno izučeni – kot se pač spodobi za Japonce. Mali kitarist je tako s svojo drobno ročico igral solaže kot stari profesionalec. Četverica je izpilila svojo glasbo, v katero je vmešala trde metalske zvoke, prvinski japonski zvok, kabuki teater in samuraje. Tako so zvesto sledili svojemu imenu, na eni strani preigravanje s katano, na drugi strani vzkliki oi, oi, oi! Teatralno, baladično, že skoraj operno petje, nato pa je sledil izbruh globokega renčanja. Vrhunec pa je bil zagotovo komad Sakura (češnjev cvet), kjer so šle v zrak vse roke, fantje na odru pa so celotno publiko odpeljali na potovanje po mističnem.

Večer poln nasprotij, koncert, s katerega sem odšla z nasmeškom na obrazu, upajoč, da pride še kakšna podobna zasedba z Daljnega vzhoda. Zaprisežena, zagrizena in skeptična rockerica je postala fenica visual kei bendov. Zakaj? Ker so kljub svoji vizualni nakičenosti še vedno tako prikupni, profesionalni in glasbeno podkovani, kot so lahko le Japonci in pravi glasbeniki.

Napalm Death: Živiš s svojimi odločitvami

2010-11-30T01:51:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=12470

Napalm Death so skupina, ki ima na sebi že žlahtno plesen dolgoživosti v glasbi. Iz leta v leto so bolj plemeniti, udarni ter neprizanesljivi. Tako so dolgoletni grindcore-deathmetalski veterani znova na turneji, na kateri promovirajo album Time Waits for No Slave iz 2009, a v mislih že snujejo novega.
V zaodrju Menze pri koritu smo pred današnjim koncertom uspeli izmenjati par besed z Markom "Barneyem" Greenwayem.

V začetku septembra ste igrali v Avstraliji, nato skok na Japonsko, sedaj je spet na vrsti Evropa? Ste občutili kakšno razliko?
V bistvu publika je publika. Ljudje so ljudje. Ljudje pridejo na koncert, cenijo te na različne način. Vendar, kot sem rekel, ljudje so ljudje.

Kako se počutite znova na turneji?
Čisto ok. Sicer sem bil prej nekam bolehen, kar ni bilo ravno zabavno. Zdaj sem super, ko je bolezen za mano.

Je iti na turneje vedno težje ali lažje?
Odvisno. Včasih se zjutraj zbudiš in si popolnoma ok, naslednjič se zbudiš in se počutiš totalno slabo. Nimam odgovora, zakaj tako. Vse, kar lahko narediš, je, da si pripravljen fizično in psihično, da si stimuliran. Tako je takoj bolje. Berem, grem okoli. Hotel sem narediti en sprehod po Ljubljani, pa je čas prehitro pobegnil. Prepozno sem vstal, čas je šel mimo.

Če pogledaš nazaj, ko ste začeli ali ko si ti prišel zraven. Je bilo takrat mogoče kaj lažje začeti z bendom?
Mislim, da bo veliko bendov, ki so že dolgo prisotni, reklo, da je zdaj lahko govoriti o tem, kako so se takrat zbujali ponoči in se spraševali, če bodo dobili dovolj privržencev itd. Ne vem, če je res tako. Takrat je bilo igrati zabavno. Vse ostalo je le bonus. O tem nismo razmišljali. Vem, da se sam nisem spraševal tega. Tako sem bil v tem, da mi ni bilo mar za ostalo. Glasba je bila prva, vse drugo je bilo sekundarnega pomena.

Zdaj pa je tu MTV in recimo temu "razprodaje" plehke glasbe …
MTV je šel. Nikoli ga nisem kaj preveč maral. Doma ga ne gledam, niti ne poslušam veliko glasbenih postaj, v bistvu tudi same glasbe ne. To ne delam nalašč, le motivacije nimam.

Vseeno pa ste nenazadnje za novo ploščo posneli video – komad On The Brink Of Extinction?
Ja. Zadeva je, da je internetni video, npr. youtube veliko bolj efektiven, še posebno za bend, kot smo mi. Ker naši oboževalci niti ne spremljajo kakšnih glasbenih TV kanalov. Tako pa te ljudje lahko gledajo direktno preko internetnih strani.

Torej je internet nekako rešitev za to. Ampak, na drugi strani pa imamo piratstvo …
Nekako se morajo stvari zbalansirati. Moje mnenje je, da se temu nekako ne moremo ogniti. Edini problem, ki ga imam, je to, da ljudje najdejo album, še preden je ta uradno zunaj. Kajti bendi kot mi – mi nismo bend kot npr. Metallica. Nam so prvi prodani cd-ji pomembni, ne zaradi tega, da bi kaj zaslužili. Ampak ker gre ta denar direkt nazaj k založbi, s katerim nam ta potem lahko promovira album. In če so prve prodajne številke slabe, ima potem bend problem. Če pa kasneje kdo hoče album, pa je brez denarja, ali živi nekje, kjer ne more priti do albuma, naj le – ne bom se prepiral zaradi tega. Ni vse črno in belo.

V januarju bo že dve leti od zadnjega albuma (Time Waits For No Slave), kakšen je bil v tem času odziv? Imate v mislih že kaj novega?
Lahko rečem, da je bil skoraj stoodstotno pozitiven odziv. Tako krasno je, da bi se moral vsake toliko časa uščipniti, da bi videl, da je vse res. Ampak Napalm tega ni nikoli jemal za samozadostno. Slabe recenzije so slabe recenzije, s tem je treba živeti, ali pa ne bodi v bendu. Novi album – ja, s pripravami mislimo začeti januarja. Nekje maja bi se snemalo …

Kakšna beseda o bendih, s katerimi ste na turneji. Immolation, Macabre … kako ste prišli skupaj?
Vseskupaj je bil kar dolg postopek. Težko je dobiti par bendov skupaj in iti na turnejo, se vse zmeniti. Z Immolation smo prišli kar hitro skupaj, poznamo se že leta in rekli so, da nimajo problema s tem, to je bil lažji del. Tudi Macabre poznamo že nekaj časa, to so vsi stari bendi, niso neki začetniki. Ni bilo zelo kompleksno, le trajalo je nekaj časa. Posvetovanja in vprašanja, kateri bend še vzeti s seboj, s kom še igrati. Mi smo bend, ki je bend poln deloven čas, veliko bendov pa si ne more vzeti časa – tri, štiri, pet tednov, da gre po celi Evropi, tega udobja nimajo vsi. Bilo je težko, a na koncu smo prišli do cilja.

Rekel si, da ste bend s polnim delovnikom. Je to naporno?
Je, ker si sam svoje sreče kovač. Živiš s svojimi odločitvami. Sicer imamo management, vendar še vedno – ogromno stvari se sami odločimo. Tako živiš in umreš od svojih odločitev. Včasih narediš popolnoma neumne, napačne odločitve, definitivno smo jih kdaj naredili. Vendar se iz njih učimo, iz negativnega potegnemo pozitivno. Nekako se vse na koncu poravna. Občasno se sprašujem, kako se je kdaj kakšna stvar sploh rešila.

In tako ste še tukaj?
Ja, ja. Še kar smo tukaj. Sam sem v tem poslu že nekaj časa. Kar sem se naučil iz tega je to, da moraš sproščen do vsega. Drugače lahko znoriš. Ali te skrbijo stvari, se zaradi njih prepiraš. Preprosto ni vredno.

Je to mogoče tudi problem mladih bendov, da jih mine po parih letih, da jim manjka sproščenosti?
Tudi. Reči moram še, da novi bendi takoj mislijo, da so zvezde. Mislijo, da če so v bendu ter so šli na par turnej, da bodo zaradi tega postali neke velike entitete. To ni res. Če ti nekdo obljublja svet, ti najbrž totalno naklada. Vse to je treba vzeti z malo zadržkov. Biti moraš logičen, realističen in iz tega narediti največ in najboljše. In igraj za ljudi, ki plačajo, da te vidijo na koncertu.

Si pred koncertom še kaj živčen ali je le stvar preteklosti?
Še vedno! Ne vem zakaj, ne najdem vzroka, ampak še vedno je tu ta strah. Ko začnemo, pa je vse bolje.

Kaj je najbolje, ko zagledaš publiko pred sabo?
Seveda je energična publika super. Toda skozi leta sem se naučil, da četudi je publika statična, si moraš zapomniti, če te ne bi hoteli videti, ne bi niti prišli. Zakaj iti na koncert, tratiti čas in denar, če benda nočeš videti. Če publika le stoji in gleda, je na meni, da jim dam vse kar lahko. Ko odidejo, vedo, da so dobili najboljše.

Anathema – Mi smo tukaj, ker smo tukaj

2010-11-27T04:18:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=4&article=12449

Hrvaška / Zagreb / Boogaloo
15. 11. 2010
Vstopnina: 160 kun

Anathema je še en bend, ki je razdelil svojo publiko. Ko je odšel prvotni pevec Darren White, ki je skupaj z brati Cavanagh skreiral njihov metalski doom zvok s svojim nizkim, raskavim glasom, so bili ostali v bendu v precepu, kako naprej. Tako je Vincent stopil naprej in postal novi glas, ki je zvenel čisto drugače. Publika, nevajena novega vokala, se je tako postavila na dva pola. Nekateri so vztrajali pri starem vokalu in bili nekako kot moj sodelavec mnenja, da so Anathema postali pussyji!, na drugi strani pa so bili oboževalci, ki so posvojili nov vokal in še bolj zagrizeno verjeli v zmago Anatheme. Tako je minilo že okrog 20 let, prišel je čas za novi album, tokrat osmi po vrsti (We're Here Because We're Here), in seveda čas za novo turnejo. V bližini Slovenije sta se pojavila dva datuma, eden za Zagreb, drugi za Gradec. Kmalu smo bili veseli, da smo se odločili za Zagreb, kajti v Gradcu je bil koncert odpovedan. Uradne izjave, zakaj, ni bilo, toda kmalu so prišla ugibanja, da mogoče ni bilo dovolj zanimanja. Četudi je bil ponedeljek, smo vsi upali, da to ne bo samo še en ponedeljek.

Boogaloo je bil na začetku videti nekam prazen, celo osamljen. Ali pa smo bili mi samo tako hitri, se je prikradla misel, ker sem se hotela tolažiti, da Anathema pa ja ne bo prazna. Zlahka smo prišli do pijače za šankom in se lagodno sprehajali po prizorišču. Če me spomin ne vara, se v Boogaloo lahko nagnete tam nekje 1500 ljudi. Ker sem se navadila na Kino Šiška, ki je vsaj na pogled videti večji, sem se takoj popraskala po glavi, le kje vse imajo požarne izhode, kajti tale prostor je videti nekam majhen. Ampak pustimo to ob strani, Anathema je dala v prodajo le 1000 vstopnic, torej se bo dalo dihati – kar smo na koncu tudi občutili, dvorana je bila polna le tam nekje dve tretjini – sreča za nas, da smo komot postopali, nesrečno za Anathemo, ker je zagotovo ostalo kar nekaj neprodanih vstopnic.

Ko so šle vstopnice v prodajo, je bila sporočena le ena skupina – The Ocean, kmalu pa so dodali še eno ime, Petter Carlsen. Moram priznati, da mi je bilo ime popolnoma neznano. Tako sem se lahko pustila presenetiti. Kar je še bolj presenetljivo, je to, kako je prišlo do naveze on/Anathema. Fantič je suvereno poslal svoje posnetke Anathemi, seveda je najbrž zraven zapisal, kakšen velik oboževalec je, bratje C so si posnetek zavrteli in rekli, nič, tale fantič gre z nami na celotno evropsko turnejo. Kakšen srečko! Tukaj sem sama začela razmišljati, le komu naj jaz pošljem svoj glasbeni rezime, a sem hitro utihnila, ko sem zaslišala tega fantiča igrati na kitaro, še bolj sem utihnila z mislimi, ko je odprl svoja usteca – fantič ni po juhi priplaval. Ko sem pogledala reference na njegovi strani, je pisalo: »melodična in atmosferična pop glasba z naključnimi eksplozijami različnih značilnosti.« Hja, dober povzetek. Četudi je deloval nekoliko osamljeno in majhno na odru, je s svojo kitarco in glasom lepo zapolnil prostor. Mladega, drobnega Norvežana je zagotovo držalo veselje, da si lahko deli oder s starimi mački. Le-ti so se mu pridružili tudi pri komadu Pull The Brakes. Carlsen je tako s svojimi otožnimi baladicami pripravil teren za naprej. Ko sem pogledovala po dvorani, pa se je vseeno videlo, da tough metalci niso prišli poslušat tega jokajočega dečka (četudi lahko vsi priznamo, da je čisto pasalo, komadi so bili v srce segajoči, kjer so našli tisti naš skriti nežen del srca). Tako lahko za fantiča mirno rečem, da je svoj koncert odigral suvereno, njegove baladice pa so prijetno pobožale uho, četudi nisem čutila nekih eksplozij, ki jih obljublja na svoji strani – mogoče ni bilo časa za to. Zagotovo pa so povzročili eksplozijo naslednji nastopajoči – The Ocean.

Nemški metal progresivci so svojo nalogo vzeli jako resno. Dvorano je zagrnila tema, le modrikasta svetloba je izdajala temne silhuete, ki so prihajale na oder. Ko pomislimo na ocean, nas ponavadi prevzame mir, tišina in vonj po soli – narobe! The Ocean so tovrstno sliko v sekundi izbrisali iz spomina. Najboljši opis tega bi bil nenadno zalitje z ogromnim valom, ki ti ne pusti dihati. Kakor da bi se znašla na nekem drugem prizorišču. Četudi sem vedela, kakšna glasba me čaka, me je Petter predhodno zavil v mehko vato udobja, The Ocean pa so to vato v sekundi odpihnili s svojo surovostjo melodije. Temen prostor, modre neonke ter podivjan pevec nas je postavil na drug planet. Planet, katerega poganja brutalna, spremenljiva energija. Momente melodike in navidezne tišine so kaj hitro povozili surovi valovi hrupa. Pravi epileptični vložek, naphan z voltažo, ki je s skoraj svetlobno hitrostjo premikala pevca po odru, kitaristu lomila hrbtenico, bobnarja pa komaj zadržala na malem stolčku. Če smo prej poslušali vetrič, smo bili zdaj deležni tornada. Zato smo nujno potrebovali nekaj, kar bi vso to glasbeno eskapado uravnotežilo. In Anathema je zagotovo poskrbela za to.

Bili smo pripravljeni in neučakani. In prikorakali so. Skromno, nepretenciozno in prijetno. Zavel je veter ravno prave jakosti. Feel my heart burning. Deep inside ... yearning I know it is coming – so začeli. Uvodna pesem nam je dala vedeti, da tole ne bo nekaj takšnega, za sproti. Začeli so z Deep iz leta 1999. Še preden so začeli oziroma,. ko so pripravljali oder, sem malce ošvrknila selisto, kar se mi je sicer zdel malce spoiler za naprej, a kaj kmalu sem uvidela, da se gospodje niti ne mislijo kaj veliko držati začrtane poti. Tako je bil zadnji del koncerta definitvno presenečenje in mislim, da ne samo zame. Anathema se je suvereno sprehodila skozi svoje celotno obdobje, nam zaigrala celoten novi album in še par poslastic. Tako so nam ponudili izreden izlet v akustično verzijo Flying, si dovolili majhen, a prisrčen zajeb v instrumentalnem delu, kitare so bile jok siren, bobni njihovi bučni valovi. Lee Douglas, vokalistka ni zaostajala, A Natural Disaster je bil slišan kot na ploščku – čisto in močno. To je bila Anathema, kakor jo poznamo iz zvočnikov. Četudi je na začetku malenkostno hreščal zvok, so to kaj hitro prebrodili, čez dva, tri komade so bili kristalno čisti. Daniel nam je postregel z akustičnim in rahlo spremenjenim Are You There?, ki je marsikomu zadrgnila grlo s cmokom solza. Pika na i pa pripada koncu. To je eno od tistih presenečenj, o katerih sem pisala zgoraj. Ker smo hoteli še in še, nas je na koncu pričakalo ... "Is there anybody out there?" Zveni kaj znano? Da ne bo kdo slučajno zavihal nosu, zakaj to izvaja Anathema, ker tole pa že ni njihovo – seveda ne, to so Pink Floydi, ampak … Kaj hočeš boljšega, ko slišiš vse najboljše od Anatheme, kot češnjo na vrhu smetane pa v slovo na ves glas z njimi zapoješ enega izmed najvplivnejših komadov skupine Pink Floyd – Comfortably Numb, katerega si niso drznili spreminjati po svoje, česar niti ne moremo zameriti, saj gre tukaj predvsem za izkazovanje časti Pink Floydom s strani Anatheme, kot nekakšen tribute, brez težnje po posodabljanju in spreminjanju komada. Tako je cela dvorana zavalovala, roke so šle še zadnjič v zrak, grla so se trgala in za trenutek smo bili drugje, vzhičeni v nostalgiji in lepoti večera.

Potegnimo črto čez večer. Vožnja do Zagreba, kjer je voznik osemnajstletnik, zna biti malce živčna, a čakaš in upaš, da bo koncert dober, to te odvrača od vseh ostalih misli. Prideš tja, si postrežen s sprehodom po poljanah balad, pod taktirko Carlsena, sledijo rafali Ocena, ki te prerešetajo. Nato pa te zakrpa Anathema. Perfektno zakrpa. Ko ti bend igra več kot dve uri in pol, ko te na koncu bolijo noge, roke in grlo, a vendar si popolnoma zadovoljen. Ne rečem, da je bil koncert crème de la crème, slišati je bilo napakice, bendi se niso ravno dopolnjevali, nenazadnje tudi publike ni bilo toliko, kot je bilo pričakovano. Vincent je potožil, da je rahlo zbolel, fotografi so se pritoževali nad temo, pijani folk je zombijevsko mahal okoli sebe in moji čevlji niso bili ravno višek udobja … Ampak! Vsi, ki smo bili na tem koncertu, si ga bomo še dolgo zapomnili in upali na čimprejšnjo ponovitev. So pač bend, ki je naraven, skromen, iskren, bend, ki je z dušo in srcem pri tem, kar delajo, in to so nam tudi dali čutiti na dotičnem koncertu.

And it feels like i'm flying …

Coco (Jinx) – Ne, ker je novi boljši…

2010-11-27T03:59:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=12372

Intervju oz. vprašanja so nastala že v času, ko naj bi septembra nastopali v naših Križankah. Ker je koncert na žalost odpadel, so vprašanja zašla v prašni del diska na računalniku. Ker nisem vedela, kdaj naj bi se koncert dogodil, sem nato vprašanja poslala kar preko maila. Zakaj to pojasnjujem? Ker je Coco Mosquito skoraj vsak odgovor zaključil s prisrčnim smile čustvenikom, kar pa seveda ni razvidno v tej obliki. Zato mogoče odgovori na momente zvenijo suhoparno ali dolgočasno. Tako pa vam polagam na srce, imejte v mislih, da piki na koncu stavka sledi nasmešek. Skratka, malce prašen intervju, a še vedno aktualen, nenazadnje jih bomo lahko slišali že čez nekaj dni v Kinu Šiška. Jinxi so z nami že mnogo let, njihova retro, nostalgična pop glasba pa nas vedno obda z mehurčkom dobre volje. Četudi je skupina občasno šla na pavzo, so se vedno vrnili. Počasi se rojeva nova plošča in zagotovo že nestrpno čakajo, da se vrnejo na odre v vsem zagonu. Ne vem zakaj, a ko poslušam njihovo glasbo, se vrnem v otroštvo in zavoham slastne domače piškote iz pečice. Kot Jinxi – slastni, buhteči in sladko krhki.

Jinx so znova na udaru, zunaj je novi singl, delate na novi plošči, ki izide septembra, znova ste se podali na koncertne odre. Kakšen je občutek?
V štartu se moram opravičiti, nova plošča bo očitno komaj v novembru. Dejstvo, da za to ni nihče drug kriv, mi malo kvari razpoloženje, ampak ga koncerti in kontakt s publiko vsekakor popravijo. Pozitivna ničla? Mislim, da je vseeno malo nad črto, ko se vse sešteje.

Vaše življenje je prežeto s glasbo ... So bila tudi vaša otroška leta povezana z njo?
Vsi smo kot otroci hodili v glasbeno šolo in se hkrati ukvarjali z glasbo na drugačen način, igrali v srednješolskih skupinah, orkestrih … Vsega je bilo polno. Od folklore do cerkvenih orgel.

Za uspešen bend je vedno potrebna medsebojna sinergija. Z vami sta tudi dva nova člana, basist in saksofonist. Sta bila hitra in lahka izbira ali ste iskali dlje časa?
Odločili smo se relativno hitro, k temu je pripomoglo tudi to, da so bili bivši člani zmeraj na razpolago, ko je bilo treba in kot tako v pomoč novim članom. A tudi te, nove člane, smo poznali že od prej. Lahko bi se reklo, da so del širše ekipe. Ugrabili smo jih “kolegialnim bendom”.

Z njima ste začeli snemati novo ploščo, vrstijo se nastopi. Ste se hitro ujeli?
Mislim, da sem bolj ali manj na to že odgovoril prej.

Imajo vas za retro skupino, nostalgična glasba sedemdesetih, a hkrati pridih sodobnosti. V čem je skrivnost te uspešne združitve glasbenih stilov?
Tukaj ni neke skrivnosti ... Ali pa jaz ne vem zanjo ... Vse kar počnemo, delamo v skladu z našim znanjem in okusom. Rezultat tega je kombiniranje raznih glasbenih stilov in k temu najverjetneje pripomore tudi dejstvo, da nam je vsak čist oziroma splošen žanr dolgočasen.

Jeseni pride na dan vaš novi album. Se bojite primerjave s prejšnjim?
Ne, ker je novi boljši …

Novi singl Da smo se voljeli manje se že veselo in uspešno vrti naokoli. Kakšen je bil sprejem pesmi?
Če se vprašanje nanaša na sprejem pesmi na koncertih, kolikor lahko z odra opazimo, na ta singl publika pleše in poje enako kot na starejše pesmi. Mislim, da je to tudi največja želja katerega koli benda, ki je starejši od deset let … Da jim nove pesmi postanejo stare.

"Ljubiti nekoga racionalno," je sploh možno nekoga ljubiti racionalno?
Seveda, da ne.

Novi videospot ste snemali v Sloveniji, za Savo. Kako ste prišli do te lokacije?
Tja nas je pripeljal režiser spota Ven Jemeršič. Sami tega kraja nikoli ne bi našli.

S katerimi besedami bi opisali videospot?
Zelo neugodno vprašanje za avtorja pesmi. Pesem ima svojo zgodbo, medtem ko spot nosi neko drugo (režisersko) videnje pesmi. Spot kaže eno, a pesem praviloma, oziroma bi moralo vsaj tako biti, nudi različne interpretacije.

Nas na novem albumu čaka kakšno posebno presenečenje?
Upam, da ja, drugače bi to pomenilo, da se ponavljamo, kar si nikoli nismo želeli.

V intervjujih, kjer govorite o novi plošči, omenjate tudi goste. So še skrivnost ali lahko izdate kakšno ime? Zakaj prav ta gost?
Na albumu je veliko gostov, večina njih je instrumentalistov, kar za Jinx ni neka posebna novost, saj je bilo takšnih sodelovanj v preteklosti že veliko. Vendar na tej plošči prvič gostujemo vokalista, in ne samo enega, temveč dva. Prvega (Astronaut Daddy) ste lahko že slišali v pesmi “Na zub su me uzeli, mama”, ki je naš nov singl, a drugi naj še nekaj časa ostane skrivnost. Vsaj dokler plošča ne izide.

Je Jinx znova reinkarniran?
Raje rečemo recikliran.

Se še spomnite vašega prvega koncerta?
Zelo nerad.

Z vami sodeluje tudi Alan Hranitelj, modni oblikovalec, ki si upa biti drzen. Kako ste se našli?
Alan je bil naš stilist že na prejšnjem albumu in na turneji, a se pravzaprav to sodelovanje zaenkrat tiče le tega. Drugače si obogatimo garderobo za koncerte kar sami iz second hand trgovin in na bolšjih trgih, podobno temu nam je napravil tudi Alan. Vendar bolje.

Radi nastopate v Križankah, ki so znane po dobri akustičnosti in prijetni vizualni podobi. Prostor, ki je hkrati velik, a še vedno intimen.
Točno tako. Križanke so nam izrazito pri srcu, najbrž tudi najljubši v teh krajih. Mogoče tudi zaradi tega, ker smo kot mulci pogosto prihajali v Ljubljano iz Zagreba na koncerte v Križanke, še posebej v prvi polovici devetdesetih, ko v Zagrebu ni bilo veliko tujih gostovanj. V vsakem primeru se tukaj počutimo zelo po domače.

Vsak bend se skozi svoj obstoj bori s preprekami, tudi vi na žalost niste izjema. Vendar ste še vedno tu. Kaj vas drži pokonci?
Veseli smo, da takšne trenutke prebrodimo skupaj.

Vašo glasbo poslušajo vse generacije. S čim ste nas začarali?
Uffff.. Če bi to vedeli, bi že od nekdaj bili svetovno znani.

Preko glasbe ljudje izražamo svoja čustva, besede, ki jih drugače ne moremo izreči, besede jeze, ljubezni, razočaranja. Katero čustvo je najtežje izraziti skozi glasbo?
Tisto, ki jo v danem trenutku ne čutiš.

Katero čustvo najraje izraža Jinx, ljubezen?
Mislim, da sta ljubezen in svoboda vsekakor najpogostejši temi.

Koga ali kaj ljubite?
In koga in kaj …

Andy Arahood (Red Sparowes) – Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo

2010-11-09T08:49:00.000-08:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=12287

Če so Isis pač rekli, da so prišli do konca svoje poti ter rekli adijo, to še ne pomeni, da moramo tudi sami reči adijo. Fantje še vedno ustvarjajo, četudi v drugih skupinah. Ena od takšnih skupin je Red Sparowes, kjer najdemo Bryanta Clifforda Meyerja. Tako se pot nadaljuje. Red Sparowes se sprehaja po tanki žici post rocka, ki je okrepljen s cinematskim učinkom ter vizualno popestritvijo na koncertih. Četudi zasedba nima vokala, so njihova glasbila čopiči, ki pričarajo post apokaliptično sliko, četudi temačni v svoji risariji, je njihova orkestralna mračnoba polna zvezdnih utrinkov. Psihadelija v tem svetu vedno paše, četudi zre v temačno prihodnost.

Kakšna je vizija v Red Sparowes?
Vsi uživamo v pisanju pesmi in vsi radi igramo skupaj, zato mislim, da je naša vizija delati glasbo, ki vpliva na nas vse, kakor tudi na vsakega posebej. Glasba, ki zveni kot Red Sparowes.

Veliko ljudi pravi, da so Red Sparowes le še eden od projektov, ki jih delate. Ste projekt ali ste bend s polnim delovnim časom?
Smo bend s polnim delovnim časom. Dobivamo se, kolikor se lahko, da pišemo in ustvarjamo, ter delamo skupaj, kolikor le lahko. Imeli smo nekaj zastojev, ki so vzeli nekaj časa, zdaj pa spet teče vse po urniku. 

Člani benda delajo tudi na drugih zadevah, v drugih bendih. Kako najdete čas? Vsi bendi zahtevajo svojo pozornost, kjer ni prostora za lenobo ... Kako zmorete vse to?
Vsi smo že v štartu delovni kot posamezniki, to veliko pomaga. Poleg tega imamo večletne izkušnje igranja v raznih bendih, tukaj pride do posvetitve delu in delovni etiki – iz tega vsi potegnemo veliko. Hočemo, da ta bend deluje, tako bodo tudi rezultati.

Seveda se tu pojavljajo tudi pričakovanja oboževalcev. Poznajo vas iz drugih bendov ter seveda tudi zaradi tega veliko pričakujejo od vas. Je tudi to pritisk?
Lahko bi bil, čeprav stil glasbe, ki ga preigravamo, daje veliko prostora za eksperimentiranje. Veliko pričakujemo sami od sebe, to je tudi tisto, kar nas žene.

Bend nima vokala, zavestna odločitev ali le naključje?
Seveda vemo, da se ponavadi bende takoj poveže z glasom. Toda sam čutim, da tudi z inštrumentalom dosegamo svoje cilje. Vokal nikoli ni bil načrtno prezrt, vendar tudi nikoli vključen.

Bili ste na turneji s skupinami kot so Pelican, Nick Cave in Bad Seeds, Boris ... Vsak od teh bendov ima svojo energijo, je ta energija vplivala tudi na vas?
Uživanje z drugim bendom kot ljudmi in imeti rad njihovo glasbo sega daleč v smeri same morale turnej. Trudimo se po najboljših močeh, da hodimo na turneje z ljudmi, ki jih imamo radi in jih spoštujemo, to nam pomaga, da čim bolje nastopamo.

V bendu je znova prišlo do zamenjave. Z vami je sedaj kitaristka Emma Ruth Rundle. Izjavil si, da je čudežna deklica na kitari. Kako je ta menjava vplivala na vas?
Emma prinaša pravi peti element v glasbo, zaradi njenega stila in odnosa. Ne bi hoteli drugače. Je velika glasbenica.

Je kakšna razlika, sedaj ko imate v svoji sredini žensko?
Prepričan sem, da je v njenem igranju nekaj ženskega, kar prinaša v njen stil igranja, ampak, če je tukaj kaj drugačnega, je na nas vplivalo samo pozitivno.

Kaj je Emma prinesla v bend?
V skupini vsak dela na svoji stvari, tako ona prinaša svojo petino glasbe, da jo deli z nami. V trenutku je bila prava.

"And by Our Own Hand Did Every Last Bird Lie Silent in Their Puddles, the Air Barren of Song as the Clouds Drifted Away. For Killing Their Greatest Enemy, the Locusts Noisily Thanked Us and Turned Their Jaws Toward Our Crops, Swallowing Our Greed Whole." Iz albuma Every Red Heart Shines Toward the Red Sun. Tole je preklemano dolg naslov komada. Bi lahko rekli, da je to nekakšno nadomestilo besedil?
Lahko, če pogrešate besedilo in ja, dolga so.

Če pogledamo vaš zadnji album, pa naslovi vseeno postajajo krajši (ok, razen naslova albuma – The Fear Is Excruciating, But Therein Lies the Answer). Kakšen poseben razlog za krajše naslove?
Nekaj praktičnih razlogov je že, ampak generalno – se pač razvijamo in stvari se spreminjajo. Četudi so bolj »tradicionalne« dolžine, je to morda samo na tem albumu, bomo videli.

The Fear Is Excruciating, But Therein Lies the Answer. Kaj vam pomeni ta naslov?
Strah lahko privede do nepremišljenih in slabih odločitev, ki se jih lahko vzame za resnico. Naslov albuma in njegov koncept je raziskovanje te ideje.

Ko ste začeli s snemanjem novega albuma, ste imeli veliko materiala na zalogi ter kako ste se odločili, kaj dati na album, kaj ne?
Da, imeli smo veliko materiala. Ampak mislim, da smo vsi vedeli, kateri komadi so močnejši, album se je po tem kar nekako sam sestavil.

V studiu ste delali skupaj s Toshijem Kasai, ki je že delal z bendi, kot so Melvins in Tool. Kako je potekalo snemanje?
Toshi je znanec iz LA-ja. Samo snemanje je bilo v naše veliko veselje in Toshi nam je pomagal s svojimi direkcijami tako, kot le on lahko. Je neverjetno potrpežljiv in to je gotovo visoko na naši lestvici, poleg ostalih. Bilo je krasno.

Album je izšel aprila, do sedaj ste najbrž dobili veliko recenzij, mnenj ... Kako ste zadovoljni z odzivom?
Ljudje ponavadi radi zavijajo z očmi, ko slišijo inštrumental in rock skupaj, ampak celokupno smo dobili dobre kritike. Sami smo zelo ponosni nanj in smo sami največji/najpomembnejši kritiki.

The Fear Is Excruciating ... veliko poslušalcev meni, da je album kot soundtrack apokalipsi. Če vklopimo veliko domišljije, kaj je vaša verzija apokalipse?
Je malce temna, ampak se je ne veselim. Tema albuma je zame pozitivna. Zdi se mi spokojna.

Majhen sprehod v preteklost. Se najde kakšen poseben glasbenik, bend, album, pesem ..., ki je mogoče kriva za tvojo pot v glasbo?
V glasbo so me porinili starši, ampak sem vztrajal, ker sem jo imel rad. Bendi, ki so me pripeljali do tu, kjer sem zdaj, so moji zgodnji favoriti kot Black Flag, Beefeater, GBH, Dead Kennedys, zgodnji punk ...

Ena od vaših posebnosti na koncertih je tudi projekcija, ki je del vas. Zakaj projekcije? Ter kako se odločite, katero sliko projicirati na platno?
Projekcije pomagajo potisniti naprej čustva, ki jih pesem predstavlja. Težko rečem, od kje prihaja inspiracija. Delno je potegnjena iz tem na albumu, ampak je tudi generalen artističen proces.

Biti primerjan z drugimi bendi, prekletstvo ali darilo?
Je neizbežno, ampak me ne moti. Tudi sam delam to.

Vaša glasba je perfektna za deževne dni, dolge vožnje in sprehode. Zaradi nje razmišljaš, odtavaš z mislimi, občasno pripelje do notranjih monologov. Mene osebno kdaj pripelje na rob joka. V pesmih se najdejo vsa ta človeška občutja, ki so vkorporirana v vašo glasbo. Kot bi bral žalostno knjigo. Je vaša glasba način, kako se spoprijeti z žalostjo tega sveta?
Rad imam temno, žalostno glasbo. Naredi me vedrega. Ampak rad imamo tudi drugo glasbo. Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo. Upam, da ni popolnoma temna, ampak če je, je tudi to ok.

Malce tračev in čenč – prebrala sem, da Greg Burns (basist) nosi le dve različni majici? Resnica ali laž? Če je res, zakaj?
He he, sta vsaj vedno čisti. Me prav zanima, kaj je lažje – izbrati med več majicami ali samo med dvema.

V Ljubljani ste že igrali ... se mogoče spomniš, kakšen je bil filing takrat?
Publika je bila popolnoma v glasbi, kar vedno pripomore k krasnemu koncertu. Imeli smo se super.

Ter seveda, kaj lahko publika pričakuje?
Da bodo dobili nazaj, to kar dajo – upam.

http://www.redsparowes.com/

Front Line Assembly – Zlo vsega človeštva, ki prodira skozi ključavnico

2010-10-26T04:03:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=12259

Front Line Assembly so zdaj že glasbene legende, a nič manj neumorni in nič manj ustvarjalni kot včasih. Še vedno se marsikdo v Sloveniji popraska po glavi, kdo so to. Bend je pač našel svoj košček glasbenega sveta v industrial zvrsti, ki je mogoče pri nas dokaj na robu, a še vedno prisotna, četudi malenkost v sencah, a nič manj močna in sunkovita. Tu so se usidrali, seveda so si dovolili drzne in uspešne podvige tudi v druge podobne zvrsti in s tem kovali svojo zvezdo uspeha. Hrbtenica benda je vseskozi Bill Leeb, ki se je utrjeval v skupini Skinny Puppy, a kaj kmalu prevzel vajeti v FLA. Ker pa je njegovo življenje prežeto z glasbo, je tej trdi noti, ki vlada v FLA dodal mehkobo v svoj drug projekt Delerium. Vsak oboževalec poskoči od veselja, ko zasliši komad Millennium z istoimenskega albuma iz leta 1994. Zadnji album pa je le nov, cvetoč dosežek te kanadske skupine. Ste oboževalec Rammsteinov, potem počekirajte komad Angriff z zadnje plošče. Če so vam Rammstein in Neue Deutsche Härte nekaj, kaj kujete v zvezde, potem ne pojdite mimo FLA, četudi so Kanadčani (ampak… Bill je rojen na Dunaju in ta evropskost zagotovo pripomore k njegovemu edinstvenemu glasbenemu izrazu). Bill in FLA sta zagotovo bila eden tistih bendov, ki so kalili ušesa in ljubezen do tovrstne glasbe ustvarjalcem, kot so Nine Inch Nails in Rammstein. Tole je intervju, ki skoraj ne bi bil napisan – zakaj? Ker ni večjega podviga kot loviti skupino po Evropi (v tem primeru virtualno in telefonsko), kajti FLA skoraj ni izpustil dneva za koncert. Toda končno je tu, tako vam lahko odstrnem majhen pogled v Billovo razmišljanje.

Nerve war, prva kaseta izdana pri FLA, daleč nazaj v osemdesetih, v zelo majhni nakladi. Kaseta s skoraj zgodovinsko vrednostjo za oboževalce... Ali obstaja možnost, da jo dobimo nekega dne na CD-ju?
Upam, da ne. Predvsem zato, ker je tako slaba kakovost zvoka. Poleg tega mislim, da bi se izgubila njena skrivnostnost, če bi izšla v velikih količinah. Za mene je to bolj zakopan zaklad, nekaj posebnega za tiste, ki jo imajo. Zares omejena izdaja.

Vaše življenje je polno ustvarjalnosti, delate na mnogih projektih. Kako se odločite, na kateri projekt boste zajadrali?
Moj um je kot vremenske razmere – dnevno se spreminjajo, poleg tega nikoli nisem imel pravega zastavljenega načrta. Ponavadi potem, ko grem skozi obsežno turnejo s Front Line, naredim nekaj nasprotnega, nekaj bolj mehkega. Takrat zagotovo postane še večji užitek delati na Delerium.

Ena stran je Front Line Assembly, na drugi strani je Delirium, sta ta dva benda vaša nasprotna stran? Ena trda in druga mehka? Kričanje in molitev?
Zagotovo mi dajeta oba benda duševni mir – v najboljših in najslabših dnevih. Ne verjamem, da bi lahko obstajal en brez drugega.

Tactical Neural Implant - pravijo, da je dotični album bil tisti, ki je pomagal, da je FLA postal eden najbolj priljubljenih industrial bendov. Kaj misliš, je bilo tisto, ki je to povzročilo?
Ko smo začeli, nismo nikoli razmišljali o pomenu ali nepomembnosti, bili smo le neverjetno motivirani v času, ko se nam je zdelo, da glasba nima meja. Elektronska glasba je bila na čelu celotne glasbene sfere, morda je vse to skupaj, tisto, ki je ustvarilo ta album.

Nov album - Improvised Electronic Device, kakšna je zgodba?
Novi člani, nova doba, upamo, da bo album pustil sled. Ta album sestavljajo novi člani in prvič se je zgodilo, da so aktivno vključene štiri osebe, ne tako kot v preteklosti, le dva. Na tem albumu je res sodelovalo veliko ljudi, največ v zgodovini Front Line Assemblyja.

Kakšen je bil ustvarjalni proces na I.E.D.?
Začelo se je s srečanji v različnih scenarijih. Npr. Chris, Jared in sam smo se dobili in začeli delati na novih komadih. Včasih sva se dobila le jaz in Jeremy in spet delala na novih zadevah. Potem ko smo ustvarili večino albuma, smo se umaknili od njega za nekaj mesecev (približno pol leta), da se prepričamo, če nam je še vedno všeč, kar smo ustvarili. Bili smo zelo zadovoljni s končnim rezultatom, na katerega smo seveda ponosni še danes. Upam, da bo ta album preživel testiranje časa.

“Mindless human faith lays naked there to waste. Neurotic choking eyeballs fuel paranoid crazed cells…”Kaj se dogaja tukaj?
Zlo vsega človeštva, ki prodira skozi ključavnico.

Poleg albuma ste hkrati izdali tudi EP Angriff. Bo ta EP na voljo tudi na koncertu v Ljubljani, zagotovo bi bil CD lepa popestritev zbirke?
Da, EP bo na voljo, zanj je mišljeno, da se prodaja izključno na tej turneji. Žal je Dependent malo zamočil tracklisto, tako da če dobite eno od teh CD-jev pred revidiranjem izdaje, bo še bolj zbirateljska. EP ima definitivno nekaj zanimivih remiksov in je definitivno poslastica za oboževalce Front Line.

Ko ravno omenjamio Angriif, nekateri ljudje pravijo, da zveni kot pesmi od Rammsteinov. Je to samo zato, ker je nemško besedilo?
Vedno sem si želel narediti nekaj nemških besedil, ker sem se rodil in odraščal v Avstriji, zato je to moj materni jezik. FLA ima tudi vkorporiran težek zvok, podprt s kitarami, to pa je zame tudi nekako ta podobnost. Mislim, da ima naša lirična vsebina in ideologija drugačen namen, kot pri njih. Ampak zagotovo ne škodi biti v istem kraljestvu kot Rammstein.

Rojen si bil v Avstriji, nato odšel v Kanado. Nemška besedila – spomin, poklon svoji domovini?
Mislim, da bo Avstrija vedno velik del v mene.

Poleg vsega si delal tudi na soundtracku za igro Quake III. Se sam vidiš v takšnih vrstah iger (prihodnost, vesoljci, grozljivke, tekme na smrt ...)?
To je edina kul video igra, na kateri smo delali. Upajmo, da bomo imeli priložnost še kdaj v prihodnosti.

Kot sem brala o tebi, sem izvedela, da si horror in sci-fi oboževalec. Ali obstaja film, kjer bi rad slišal svojo glasbo? Npr., osebno si lahko si predstavljam tvojo glasbo v Blade Runner, zame sijajen film in Vangelis so super, ni nobenega dvoma. Ampak, če jo zmešamo z vašo temno in morda malo klavstrofobično glasbo ... ok, to so le moje fantazije. Kaj so tvoje?
Ridley Scott – prequeli za filma Alien. Tukaj bi se sanje uresničile.

In če pogledamo horror žanr? Ali obstaja film, ki se prilega vaši glasbi?
Terminator Salvation ali District 9. V filmu Pandorum bi bilo krasno. Imeli smo pesem v Saw. Prav tako v Resident Evil. Zabavno bi bilo delati glasbo za filme Evil Dead.

Zakaj misliš, da ima tvoja glasbo oz. industrial glasba neko alinejo s sci-fi in grozljivkami, poleg tega pa mediji to razpihujejo kot nekaj slabega, ljudje dajejo temu slab prizvok ... ?
To je nekako ironično, da deluje le v teh žanrih, vendar bo na žalost stigma industrial glasbe vedno prisotna, tudi zaradi tako imenovanih najpomembnejših novinarjev.

Kdo so ljudje, po katerih se zgleduješ? Ter seveda tu so tudi mladi, ki se zgledujejo po tebi, kakšna beseda za njih?
Mislim, da je ena od stvari, ki bi je bil zelo vesel to, da nadaljujejo s to sceno in s to zvrstjo glasbe. To bi mi pomenilo veliko. Sam pa občudujem Cabaret Voltare, Kraftwerk, DAF, Neubatuen, Portion Control, Aphex Twin.

Kakšen je tvoj ustvarjalni proces, kako se pripraviš nanj?
Nekako ni nekega procesa, kar se tiče kreativnosti. Včasih se stvari razvijajo v smeri, kjer postanejo magične, v nekaterih dnevih se ne zgodi nič takega, na kar bi bil ponosen. To je konstantno krašenje občutkov in idej, za katere upam, da imajo vse smisel, da se po končanem izdelku počutim v nekem smislu srečen.

Vaši sodelavci se nenehno spreminjajo, odhajajo, prihajajo… (Rhys Fulber, Greg Reely, in Chris Peterson). Kako to vpliva na vas in glasbo?
V bistvu ne vpliva name. To je samo občutek prihajanja novih idej skozi vedno vrtljiva vrata FLA. Nova člana Jeremy Inkel in Jared Slingerland tako prinašata novo obdobje in dokler se bo to dogajalo, se bo FLA še naprej razvijal.

Kaj je bil razlog, da so kitare postale velik del FLA glasbe? Oboževalci so bili rahlo skeptični, a vendar vam je uspelo, da je zvok še vedno vaš.
Pri tem, kar delamo, ne želimo biti omejeni na nekem zvoku ali slogu. Mislim, da smo začeli s tem bendom tudi zato, ker smo se počutili, kot da lahko naredimo karkoli, s čimerkoli. In to dela vse tako razburljivo. Ko smo vnašali nove instrumente in jih uporabljali v slogu FLA, je to pripomoglo h kreativnemu zvoku benda. Upajmo, da bomo tudi v prihodnje vnašali druge, nove elemente ter s tem stremeli k temu, da se ne bomo ponavljali.

Radi izzovete publiko?
Mislim, da je FLA definitivno bend, ki zahteva vašo pozornost in seveda bo glasba vedno izzivala ideje, ljudi, samo življenje in ne bo samo za medlo srce.

Na ste sceni že veliko let. Si včasih utrujen od tega glasbenega sveta ali je glasba stvar, ki te žene naprej?
Življenje je kratko, treba ga je narediti kar se da zabavnega. Glasba se je spremenila v način življenja in brez nje ne vidim življenja, zato je grožnja, da kdaj postane dolgčas, blizu ničle.

Te dni vse poteka virtualno (programi, efekti ...), ste tudi vi popolnoma v tem svetu ali so še vedno stara orodja, analogi, Moogs sintetizatorji ... v igri?
Danes večina ljudi uporablja najboljše iz obeh svetov. Definitivno bo star analog vedno imel boljši zvok kot virtualen ali digitalni synth, vendar digitalni zapis omogoča, da se ne izgubi ideja in zagon. Vedno lahko ponovno ta zvok kasneje, toda še vedno imamo radi analogno opremo, je velik del našega zvoka.

Vaša 25-letnica je tik za vogalom. Morda nameravate storiti nekaj posebnega?
Nisem prepričan, ali bi najraje pozabil na to ali ne, še vedno pa je ta letnica neke vrste mejnik. Mislim, da je duševno najboljša stvar zame, da delam to, kar delam, se razvijam in se delam zasedenega. Dejstvo, da so smo na turneji, je verjetno izjava sama po sebi. Smo pa se pogovarjali o tem.

Ali se morda pripravlja kakšen nov video material?
Na tej točki je na žalost edina možnost vrtenje videa na internetu. TV-ji ne vrtijo veliko alternativnih video posnetkov. Rekel pa bi, da bomo mogoče za zabavo naredili nekaj nizkoproračunskega in artističnega s Troyem Sobotko, zato ostanite z nami. 

Kratek izlet na tvoj drugi projekt - Delirium, kaj posebnega dogaja tam?
Trenutno smo v pisanju novih zadev, pripravljamo veliko novih skladb. Ta album bo malo bolj temen in muhast, mogoče se vračamo h koreninam, seveda z razvojem. Upam, da bo CD zunaj pozno spomladi ali zgodaj poleti.

Veliko se nas že veseli, da končno pridete v Slovenijo. Kakšno noč lahko pričakujemo?
Upamo, da bo zabaven večer, ker do sedaj nismo imeli priložnosti, da obiščemo tudi takšne kraje. Upam tudi, da bomo imeli nekaj časa za ogled mesta. Zagotovo bomo zatresli oder, ker imamo tesen bend. Večer bo zabaven in zanimivo za vse, ki se boste oglasili.

In medtem, ko čakamo na vas in vašo posadko, kakšna priporočila, kaj poslušati?
Noisia, Die Antwoord, Circle of Doom…

Adam - Vsak človek ima svojo energijo in z njo napaja druge

2010-10-17T05:41:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=12190

Adam, mlada skupina s staro dušo, bi lahko rekli za njih. Kajti združili so se fantje, ki v slovenskem glasbenem prostoru orjejo ledino že kar nekaj časa. Ta čas jim je zagotovo prinesel dovolj izkušenj, da so našli svoj zvok, pod katerega se s ponosom podpišejo. Zase pravijo, da so samostojna celota, sinergija, tako je tudi spodnji intervju celota brez posameznika, preprosto – Adam. In kaj je trenutno na vrsti? Na vrsti je turneja – Alfaturneja.

Kako se je rodil Adam?
Adam se je rodil kot sinergija različnih glasbenikov s skupnim pogledom na svet.

Adam - inovativni pristop k ustaljenim rock obrazcem in spogledovanje pop lirike s poetičnimi parolami – je to težko doseči?
Verjetno, vendar mi ostajamo zvesti sami sebi oz. lastnemu glasbenemu izrazu, kar pomeni, da ne stremimo k temu, ampak se to pač zgodi samo po sebi.

V bendu ste člani jako dejavni – bodisi ste del drugih slovenskih glasbenih skupin, ste bili del njih, ali pa delujete v različnih projektih. Skratka glasba prežema vaša življenja. Kako najdete čas še za Adam?
Časa za Adam si ne jemljemo načrtno, ker je pač samoumevno, da se temu posvetimo. Je pa, seveda, včasih naporno usklajevati urnike s toliko različnimi ljudmi iz drugih bendov in svetov.

Vam vsi ti bendi, v katerih še ustvarjate, pomagajo pri promociji (mišljeno s perspektive poslušalca) Adama, ali se vam zdi, da je „slava“ drugega benda vseeno kdaj preveč naporna, mogoče ovirajoča (nenazadnje vas novinarji radi primerjajo z drugim bendom)? Mogoče malce sveto pisemske prispodobe. Kdo je Adamovo rebro – vaši ostali bendi ali Adam?
In eno in drugo - mi smo drugih bendov rebro in oni naše.
Ne zdi se nam, da bi nas »slava« drugih kakorkoli omejevala, prej obratno. Lepo je deliti svoja razmišljanja z različnimi ljudmi.

Zaradi nekaterih kadrovskih zamenjav, imate za seboj že kar nekaj »obdobij«. Kako je to kaj vplivalo na vas?
Vsak človek ima svojo energijo in z njo napaja druge. Vsak tudi svoj pogled na stvari in z njim uči druge. Eni od drugih se precej učimo in zamenjava pomeni le to, da se človek, ki je prej delil naš pogled na svet, z njim ne more več poistovetiti. Na sam zvok benda pa to, seveda, sploh v tako majhnem obsegu benda (glas, kitara, bas in boben) močno vpliva.

Zadnja zamenjava je bil bobnar, pridružil se vam je Gregor Jakac. Je prinesel svežino v bend?
Gregor je izjemen glasbenik in človek. S svojimi idejami nam je razširil obzorja, kot rečeno, eden od drugega se ves čas veliko učimo.

Junija 2007 ste v lastni produkciji posneli skladbo Odnosi med srečnimi, kateremu je sledil tudi videospot. Letos pa je bil na vrsti najprej singl Otroci brzine, ki je bil prav tako podkrepljen s spotom. September pa je na vrsti Modrost, znova v paketu, singl/videospot. Iz kje črpate kreativnost?
Ko imaš nekaj na jeziku, je treba to povedati. Očitno imamo polna usta, hehehe ...

Nam lahko zaupate, kakšen je bil delovni proces pri Alfi? Kaj je bilo najtežje?
Težko bi si izbrali eno stvar, ki bi bila tista, najtežja. Verjetno je vedno usklajevanje mnenj in načina dela tisto, najtežje. Je pa tako, da do nas glasba pride sama od sebe in nam faze procesa niso v breme, ker imamo vedno v mislih tisti, višji cilj, za katerim stremimo. Postavili smo si studio v prostoru za vaje in snemali ploščo. Mislimo, da je to najbolj naraven proces dela. »Malo denarja, veliko dela« bi lahko bil nekakšen moto nastajanja Alfe.
Še enkrat pa bi se radi zahvalil vsem, ki so nam pomagali pri nastanku plošče.

Klubska Alfaturneja ... imate kakšen plan, kako „ujeti“ poslušalce na vaš zvok?
Ne. Tega gotovo ne bomo počeli načrtno in preračunljivo. Radi bi naredili turnejo, ki bi bila sestavljena iz posebnih koncertov, da bi povsod naredili še kakšno presenečenje oz. večer, ki bi si ga mi in poslušalci z veseljem še kdaj spominjali.

„Povej, za koga skrivaš vso modrost, poglej, s čim jo menjaš za norost, na koncu ni predorov in luči, le sled v prahu prav vseh ljudi!“ delček besedila, ki pripada vašemu tretjemu singlu Modrost. Kakšen poseben razlog, da je ta pesem postala singl?
Trenutno nam, ljudem, manjka veliko preudarnosti. Predvsem to, da sprejmeš posledice in odgovornosti za svoja dejanja. Svet je, kakršen je, mi ga lahko spremenimo, če bomo sprejeli prave odločitve ob pravem času.

V sklopu turneje bo tudi predstavitev videospota Modrost, za video obliko je poskrbel Uroš Žuraj. Lahko poveste kaj več o tem, kako je vse skupaj potekalo?
Uroš je dobil idejo ob poslušanju komada in se odločil za posebno tehniko Stop motion, kar pomeni, da so fotografirali vsako sceno posebej. Uporabil je kar nekaj čez 3000 fotografij, snemanje pa je potekalo tri dni, montaža pa še dodatnih nekaj dni ...
Sodobna tehnika za sodobnega človeka, ki svoje življenje živi le po koščkih.

Če primerjamo demo in sedaj prvenec, kakšen se vam zdi proces? Se je preobrazba do sedaj vlekla ali je čas prehitro pobegnil?
O tem ne razmišljamo na tak način. Komadi morajo pač dozoreti, veliko o njih je precej starih (tudi do 15 let), tako da so se ves čas malo spreminjali. Čas pa itak beži, treba mu je samo slediti.

Album Alfa – lastna produkcija, vaše totalno lastno delo. Ne zaupate zunanjim ali to pomeni le, da hočete biti 100 % prisotni pri vsem?
Popolnoma naravno se je zgodilo, da smo produkcijo prevzeli sami. Komadi so šli čez kar nekaj sprememb, dokler z njimi nismo bili 100 % zadovoljni, potem pa nismo videli potrebe po nekem zunanjem sodelavcu, ker smo točno vedeli, kaj želimo in kako bomo to dosegli. Veliko smo imeli izkušenj že prej, še več pa smo s tem se sami naučili.  

Artwork na albumu? Lahko iz njega sklepamo, da ste eno bitje?
Res je, Adam dojemamo kot samostojno celoto, ki je pač sestavljena iz nas štirih.

Kakšna beseda o Alfablogu?
Kamera je bilo skoraj vedno prisotna, zato smo se odločili, da bomo iz tega materiala (skoraj 50 ur video materiala) naredili podrobnejši vpogled v proces dela Alfe. Naučili smo se tudi montiranja in Alfablog je bil narejen. Tudi moto nastajanja Alfabloga bi lahko bil "Malo denarja, veliko dela", hehehe ...
Nekajkrat nam je s kamero priskočil na pomoč tudi Miha Rekar in prav iz njegovih posnetkov smo izdelali videospot «Otroci brzine».

„Zaspi mi, dete malo, naj te ogenj ne zbudi, naj se revolucija brez tebe tu zgodi, trušč korakov v tvojem naj se dihanju izgubi in pest utrujena naj v svežem dimu se sprosti. Zaspi ...“ Kdo je dete malo?
Kdor se najde v tem, ve!
Načeloma nismo nagnjeni k razlagi svojih pesmi, ravno zato, da lahko vsak v njej poišče košček sebe.
Ima pa vsaka stvar na Alfi vsaj za nas prav določen pomen. Vključno z vsemi inštrumenti, ki jih nismo odigrali sami (pojoča žaga, cerkvene orgle, godala, ipd.) in zvokom posameznih komadov. Recimo to, da smo v komadu «Dom» uporabljali analogno sintovje, da je «Pridih» akustičen, «Ključ» acapella, ...

V začetku oktobra vas bomo videli na YU GO v Kinu Šiška. Kakšen namig, kaj nas čaka?
Fino se nam zdi, da so nas iz Kina Šiška povabili in da bomo lahko oder delili s tako dobrimi bendi, kot sta Bernays propaganda in Darkwood dub. Po svojih najboljših močeh bomo širili svoje sporočilo vsem poslušalcem. Vedno radi delimo svojo glasbo, zaenkrat smo to počeli s samimi dobrimi bendi (Siddharta, Big foot mama, Gossip, ...)

Videli vas bomo tudi na nekaterih dobrodelnih prireditvah. Kaj vas gane?
Radi bi pomagali vsem, ki si sami ne morejo. Glede na to, da smo glasbeniki, bomo to počeli z glasbo, če bi bili milijarderji, bi to verjetno počeli z denarjem.

Je slovenska publika zahtevna ali so raje ujeti v ustaljene tokove?
Slovenska publika je zelo zahtevna, vendar precej razvajena. Ne bi sicer radi posploševali, ker je atmosfera vsakega koncerta odvisna od veliko različnih dejavnikov, predvsem od momenta in prostora, je pa res, da je klubska scena trenutno malce na psu. Upamo, da bo Alfaturneja vsaj malo pripomogla k ponovni rasti klubske kulture.

Ena od večnih polemik so tudi besedila, slovenščina proti angleščini. Kaj menite o tem?
Seveda, se najlažje izražamo v slovenščini, saj najbolj poznamo konotacijo besed, rabo, zven ipd. Je pa kar nekaj bendov, ki se lažje izražajo v angleščini, čeprav to ni njihov matični jezik. Verjetno je za določeno glasbeno zvrst zelo priročna, saj je pot do cilja že dokaj uhojena (večkrat uporabljene fraze, znane skovanke, ipd.). Zaenkrat ostaja naš glasbeni izraz slovenski, saj je slovenščina zelo lep jezik. Arhaičen, eksotičen, zanimiv in dokaj nemelodičen, kar pomeni, da je treba iz teh besed sestaviti močno sporočilo, ki obenem tudi dobro zveni. Je kot nekako veliko otroško igrišče, v katerem si želiš postaviti svoj grad.

Ko se je rodil Adam... kako bi nadaljevali stavek?
... naj ga vsak nadaljuje po svoje.

Kje pa se skriva vaša Eva?
V glasbi, kje pa?

Kako končamo tale intervju, s piko ali klicajem?
Se nadaljuje ... (torej, s tremi pikicami).

Future Islands, Orto bar, september 2010

2010-10-01T12:24:00.000-07:00

http://www.myspace.com/futureislands

Kalmah – swamp metal, pivo, zajci in finščina

2010-09-28T07:35:00.001-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11967

Kalmah, zbirka slokih Fincev, ki preigravajo swamp metal, kakor so sami izjavili, ko so dobili vprašanje, v kakšni zvrsti se najdejo. Moram reči, da je tole bil eden bolj zabavnih in hkrati hektičnih intervjujev. S fanti sem bila zmenjena po njihovem nastopu na Brutal Assault festivalu na Češkem. Po manjši zamudi so se le primajali – dobesedno, kajti češko pivo je poceni (cenejši kot kava) in organizatorji so skrbeli, da je teklo v potokih. Vsi smo se stisnili na gasilske klopi in začeli. Fantje so bili dobre volje, razigrani, tako je pogovor ušel v vse možne smeri – še najbolj se je vrtel okoli lova, kajti Pekka, pevec je navdušen lovec in pivec piva. Tako je pogovor potekal v smehu, zavozlanih jezikih, finščini (fantje so malce pozabili na angleščino, a se niso dali motiti)in prepevanju komada Alejandro (Lady Gaga). No, tako grozno ni bilo, fantje so pač veseljaki in izredno prijetni, zmedeni sogovorniki. Kaj je nastalo iz tega lepega druženja – preberite spodaj. Kaj sem si jaz najbolj zapomnila? V bistvu nič kaj veliko, hoteli so me naučiti par besed v finščini, pa je pivo odplaknilo spomin. Aja, to sem si zapomnila, drugo leto hočejo fantje igrati znova na Metalcampu in tokrat na glavnem odru – fantje sekajo! Tako ali drugače.

Kako ste zadovoljni z današnjim nastopom?
Super. Mislim, da smo vsi uživali, mi in publika. Še posebno ko smo šli proti koncu nastopa. Vsi so kričali naša imena. Res lepo, škoda, ker je bilo treba zaključiti.

Na odru izgledate jako brutalno, metalsko. Sedaj po nastopu, tukaj, v zaodrju pa ste tako prijazni, skoraj kot mucki. Kdo ste v resnici?
Smo samo normalni Finci. Ko smo ne preveč pijani, smo bolj jeznega obraza. Ko spijemo malce več, pa postanemo bolj sproščeni (smeh). No, ni ravno tako, smo kar smo. Ko smo na odru moramo dati vse od sebe.

Začeli ste že v zgodnjih devetdesetih (kot Ancestor), nato pa se leta 1998 preimenovali v Kalmah, zamenjalo se je nekaj članov, v dobrem letu pa ste tudi podpisali z založbo. Je dobro skrbela za vas?
Mogoče ni bilo ravno dovolj za nas. Ampak v rokah smo držali svoj album (Swamplord), to je bilo veliko. Plan je bil, da napredujemo lepo počasi (v ozadju začne Pekka brundati »slow, slow, slow« in znova je sledil val smeha). Vseeno pred desetimi leti ne bi pričakoval, da pridemo do sem, kjer smo zdaj.

The Black Waltz album se nekako zdi, kot da je to vaš velik preboj na sceno oz. začetek nove poti?
Čisto lahko to rečemo, kajti pridružil se nam je Marco (klaviature). Mogoče tudi zaradi samega videa (The Groan of Wind), ki smo ga posneli in je bil bolj profesionalen. Ter še enkrat, definitivno Marco, ki je imel velik efekt na zvok. Poleg tega smo tudi znižali tone, spremenili vokalno linijo.

Letošnji album - 12 Gauge ste najprej izdali na Finskem, nato pa je takoj sledila Japonska. Čemu to?
Ljudje nas imajo radi, založba je bila tudi zelo za, ni bilo drago. Zakaj ne.

Torej vas čaka pot na Japonsko?
Zaenkrat še ne, seveda si želimo iti. Mogoče imamo samo slabo založbo in nas nočejo poslati tja. Samo slabi bendi gredo gor (smeh). Kolikor vem je prodajna številka dobra.

Nov album zveni zelo spolirano, premišljeno, kakšen je bil delovni proces?
Antti ima čez večino komadov, prav tako Marco. Pekka z besedili. Veliko pomaga, če že imamo kakšen naslov v mislih. Vsak tudi ima nekaj pripravljenega, na vajah vse to združimo. Proces je enak že skozi zadnje tri albume. Nato Pekka konča še z besedilom. (znova se oglasi Pekka). Ja, jaz pišem besedila!

Nekam nezadovoljno gledaš, Pekka?
Seveda, če pa imam finski pogled!

Nazaj na album, tudi celotna produkcija je bila v vaših rokah…
Ker nimamo dovolj denarja… poleg tega tudi nočemo kar nekoga, nekoga, ki ga ne poznamo, da dela na našem materialu. Hočemo, da je to naše delo.

Album je zelo dobro kotiral ne le na Finskem, tudi v tujini - npr v Kanadi…
Naš plan je, da smo z vsakim albumom boljši. Mogoče je pomagalo tudi to, da smo imeli turnejo tam.

Kdo med vami je največji lovec?
Pekka, definitivno. Naslednji petek se začne pri nas sezona lova. Race… (nato je sledila burna debata v finščini… mogoče je kdo pozabil očistiti puško?)

Lahko primerjamo lov z lovom na dobro melodijo?
Lahko primerjaš. Čakanje in čakanje več ur, nič ne dogaja. Čeprav sem zadnjič v spanju prišel do dobre melodije, mislim, da jo bomo uporabili na novem albumu. Ampak zdaj prihaja sezona lova, zdaj ni časa za glasbo. Ter čakanje na melodije in besedila… da pridejo.

Mi lahko poveste kaj o novem videu, kaj je bila ideja za njim?
Bila je prijetna izkušnja, a je zagotovo ne bomo ponovili. Prava zmrzal je bila – minus 40 in jaz s golo roko držal železo. Toda nikoli se ne ve, kaj bo še sledilo.

Kaj je vaša moč?
(vsi v en glas) – humor, humor, vedno humor… naše noge niso na tleh, so v blatu, v močvirju.

Od tukaj torej ime swamp metal, še kakšna definicija tega?
To je Kalmah. (nato pa začne Pekka prepevati) »whatever you do, whatever you die – it's gonna be there«

Letos ste igrali tudi na Metalcampu v Sloveniji, kako je bilo?
Bilo je krasno. Neverjetno. Ljudje so prepevali z nami. Se vidimo naslednje leto.

Igrate tudi drugo leto?
No, ne vemo še, odvisno je od organizatorjev. Ampak upamo. Imeli smo veliko množico, upamo, da nas drugo leto čaka velik oder. In spet bomo zasrali (Pekka). Vedno damo vse od sebe, ni važno od odra.

Zasrali? Se vam to zgodi večkrat?
Ne, ne (prvi glas). Vedno (drugi glas). Včasih (tretji glas). Nesreče se vedno dogajajo (četrti glas). Ne zaserjemo močno, ampak, seveda, se dogaja. Vsak kdaj zaserje (peti glas). Na plošči ne zajebemo, zajebemo samo na živih nastopih. Blim blam… (ne vem več, kateri glas, kajti sledile so salve smeha).

Lahko poveste za kak finski bend, ki ni zelo popularen, ampak je dober in ga je vredno poslušat?
Ne, ne. Vsi bendi so sranje. Nove glasbe ne maramo preveč.

Kam gre metal glasba?
Na finskem rasejo novi bendi konstantno. Veliko bolnih bendov. Torej upam, da bo šlo malo navzdol. Da se vse umiri. (tukaj se je začelo prepevanje Alejandro).

Kaj za konec?
Ne vem.
Kar je zanimivo za Finsko, mi nismo imeli Vikingov.
Vem, da smo lovci.
Zadnje besede – (nekaj v finščini).
Ostanite Kalmah!

Potem pa je pogovor zataval v pogovor o zajcih, vampirjih, pivu…

http://www.kalmah.com/

Brutal Assault, Češka, avgust 2010

2010-08-30T06:27:00.000-07:00

Agnostic Front

Children of Bodom

Diablo Swing Orchestra

Fear Factory

Gojira

Gorgoroth

Kalmah

Sepultura

Flyspoon

2010-08-19T09:51:00.000-07:00

http://www.myspace.com/flyspoonband

Nova Rock, Avstrija, junij 2010

2010-06-27T13:46:00.001-07:00

foto:
Branka Resnik
Jani Premužič

Rammstein

Stone Temple Pilots

Stone Sour

Slash

Myles Kennedy

Rise Against, Gradec, junij 2010

2010-06-27T13:25:00.001-07:00

http://www.riseagainst.com

New Young Pony Club, Kino Šiška, junij 2010

2010-06-27T13:09:00.001-07:00

We Can't Sleep at Night

New Young Pony Club

http://www.myspace.com/wecantsleepatnight

http://www.myspace.com/newyoungponyclub

Disciplin a kitscme, Koja: 'Najhuje je ravno to, ko začnejo glasbeniki sami sebe jemati preveč resno'

2010-06-27T12:56:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11629

Dušan Kojić – Koja je živa legenda. Z zasedbo Disciplin a kitscme (prej Disciplina kičme) je obrnil beograjsko sceno na glavo, s svojevrstnim zvokom, v katerega je zamešal punk, rock, jazz, fusion… je revolucioniral novi val. Tako Koja že 30 let orje glasbene poljane, v vsem tem času pa je svoje ideje prenesel tudi v likovno in filmsko udejstvovanje. Disciplin a kitscme se je znova našla leta 2005 in tako neumorno preigravajo komade kot so Politićari virusi, Bunt, Tata mama in Buka u modi… seveda pa delajo tudi že na novem materialu, konec leta se nam obeta album. In kaj pravi Koja?

Disciplin A Kitschme, danes, kako je?
Odlično. Na sceni več kot 25 let, začeli Beogradu, odšli v London, se vrnili v Beograd, kako je izgledal ta čas? Na sceni 30 let. Glede na to, da je bilo obdobje v Londonu pogojeno z razpadom Jugoslavije verjamem, da sem šel dobro skozi, obdržal glavo in napredoval z glasbo.

Disciplina je vedno nervirala določene ljudi, zakaj?
Zelo enostavno, ker je popolnoma drugačna, tako glasbeno kot tudi tekstovno, od vsega ostalega na glasbeni sceni. Ni solo kitare, a se je vseeno uspešno integrirala v mainstream in je bila tako slišana. Ko sem to sčasoma opazil, sem se potrudil, da tudi sam to spotenciram in od takrat tudi obstaja naziv za prvi album Discipline Kičme Sviđa mi se da ti ne bude prijatno.

Disciplina kičme, nato Disciplin A Kitschme. Kako so ljudi sprejeli spremembo, so mogoče mislili, da ste prodali originalno ime?
Ljudje imajo pravico reagirati, kakor hočejo, a mislim, da so tukaj vsi razumeli, za kaj gre. Dasiravno so Angleži imeli velike probleme z imenom skupine, saj jim je takšno ime „mouthfull“ in ga spočetka težko izgovorijo.

Kakšna je današnja beograjska scena?
Jo lahko primerjamo s tujo (London...) sceno? Beograjska scena je v redu. Je manjša od londonske, ki je le svetovni glasbeni center in 10-krat večje mesto, čeprav v Londonu glasbena industrija diktira skupinam njihovo glasbeno izrazoslovje, medtem ko tega tukaj ni. Namreč tukaj se okoli rock n' rolla ne vrtijo velike vsote denarja in paradoksalno skupine niso tako utesnjene in lahko igrajo prav to, kar same želijo.

Ste eden nosilnih stebrov beograjske glasbene in umetniške scene. Je to velika odgovornost?
Tukaj ni nobene odgovornosti. Najhuje je ravno to, ko začnejo glasbeniki sami sebe jemati preveč resno.

Glasbena scena – je še tako udarna, kakor ste bili vi? Ali mogoče ni več toliko entuziazma?
Takšna je splošna situacija. Okrog nas je veliko poceni zabave in tako se ljudje počutijo. A morda niti glasba nima tukaj takšnega pomena, saj to ni več tako značilen faktor, kot pa je včasih bil.
Si strog do sebe in drugih? Da. Do sebe manj.

V vaši glasbi se meša punk, new wave, funk, jazz fusion, D&B, noise... je za to kakšen poseben razlog, ali je fora v tem, da glasba nima meja?
Glasba je brez meja, točno tako. A hkrati se mora avtor zavedati prostora in časa, v katerem se nahaja.

Zakaj ime Black Tooth?
Zeleni zob se je razvil in s časom postal črn, v angleščini black.

Avantgardni glasbeni animirani dokumentarec, Fank-I-Lastiš Crnog Zuba, za katerega ste napisali scenarij, poskrbeli pa ste tudi za montažo in animacijo. Kakšen je bil odziv?
Povsem soliden. Normalno, to ni mainstream, ampak bolj lo-fi. Redno so ga predvajali tudi v kinematografskem repertoarju, a je dotično dogajanje zamrlo. Imel je še tudi projekcije izven konkurence po filmskih festivalih znotraj bivše Jugoslavije. Moje mnenje je, da je vsako predvajanje tega filma dragoceno, zato sem se tudi kot gost udeležil organiziranih projekcij po vsej Srbiji in imel razgovore z občinstvom.

Kdo vse bi ga moral videti?
Nekdo, ki ima rad rock mjuzikle in avantgardno jamm session glasbo, fusion itd. Film je kombinacija posnetkov v živo in nekaj mojih snemalnih vložkov. To so posnetki petih jam session večerov odigranih leta 2004 v beograjskem klubu Akademija, kjer sem igral solo kitaro in improviziral z beograjskimi glasbeniki vseh generacij, različnih glasbenih smeri. Na nek način je film tudi presek beograjske glasbene scene tistega obdobja. Dolžina filma je 88 minut.

Kaj je za vas umetnost?
Nikoli nisem imel odgovora na to vprašanje. Vsesplošno priznana umetnost in klasična umetnost je nekaj, česar jaz ne poznam, mogoče nekaj, ampak me to nikoli ni zanimalo. To velja prav tako za avantgardno umetnost. Očitno imam probleme s pojmom umetnosti.

Vaše ilustracije so polne risanih junakov iz vaše mladosti, se na takšen način vračate v svojo mladost?
Lahko bi rekel, da najbrž vsak rad vidi njemu cenjene like in zgodnje mladosti; te like sem uporabil parkrat na ovitkih za cd-je in sedaj v dotičnem filmu, vendar jih ne uporabljam stalno. Sam se ne ukvarjam z vračanjem v mladost, medtem ko so mi novejši stripi vsi preveč podobni, racionalni in nerazumevajoče surovi.

Neki novinar je izjavil: „Koja je vedno bil čuden in hkrati poseben lik“, je to za vas kompliment ali ne?
Nisem užaljen, torej je OK.

Kakšni so načrti za prihodnost?
Nov album, seveda. Do konca tega leta.

http://www.myspace.com/disciplinakitschme

Foto: Uroš Škrjanc

Howe Gelb (Giant Sand) - 'Življenje je kot nihalo'

2010-06-06T05:53:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11608

Giant Sand plujejo v glasbeni sceni že vse od osemdesetih. Zdaj že legendarna ameriška skupina velja za pionirje puščavskega rocka, ki so pod vodstvom karizmatičnega Howeja Gelba pripravili teren za skupine kot so Calexico, Green On Red, Friendz of Dean Martinez in druge.

Na intervju je Howe Gelb odgovarjal, medtem ko je čakal na vlak za Sevilijo v Španiji. V misli se mi je prikradla filmska podoba njega, kako na zaprašenem peronu sedi na majhni beli klopci in piše. V ozadju pa je slišati hrup parne lokomotive. To ne pomeni, da so Howe in Giant Sand bend, ki živi v preteklosti, le vzbudil mi je izlet v nostalgično preteklost divjega zahoda in ameriške pristnosti. Pravkar je izšla španska verzija plošče proVISIONS, oblegan je s strani španskih novinarjev, a si je vseeno vzel minuto predaha, da mi je poslal spodnji tekst. Odgovore je pisal preko telefona - sedeti na vročini perona (saj vem, da je sedel notri, kjer veselo pihlja klima, ampak malo dramatskega vložka ne škodi) in tipkati po miniaturnih tipkah odgovore neznani osebi priča o veliki in dobrodušni osebi, ki je rada v stiku z ljudmi, prizemljen roker s posluhom za sočloveka.

Ime tvojega benda – Giant Sandworms (Giant Sand) prihaja iz knjige Franka Herberta Dune, ste bili fani knjig?
Ko se poimenoval bend, knjig nisem poznal. Ko sem iskal ime, sem slučajno videl sliko velikanskega peščenega črva in slika mi je bila takoj jasna. Ljubim filmsko verzijo Davida Lyncha, film je osupljiv.

Si konstanta v bendu; veliko ostalih članov se je skozi leta spreminjalo. Je ta proces težak?
Včasih je težko,včasih pa je to darilo.

Gostje v bendu; je kakšno ime, ki je pustilo trajen pečat nate?
Vsi so imeli svojo vlogo na evoluciji benda... npr. bobnarji so naredili čudovit posel. Sedaj Tommy Larkins igra z Jonathanom Richmanom, Winston Watson je pet let igral z Bob Dylanom, John Convertino sedaj igra v Calexico. Jeremy Gara je v Arcade Fire in Peter Dombrowski je sedaj v bendu, kateri igra tudi z Isobel Campbell in Markom Laneganom. Najbolj impresiven član je bil tudi moj prijatelj Rainer Ptacek, ki je bil tu že na začetku. Rojen je bil v vzhodnem Berlinu, rasel v Chichagu, kjer je igral kitaro. Spoznal sem ga v Tucsonu sredi sedemdesetih in to je počasi preraslo v Giant Sandworms. Njegova glasba je neverjetna, morali bi ga slišati (raineroftucson.com). Leta 1998 je umrl za rakom, ampak je še vedno z mano. Pokazal mi je prvi flamenko akord, in sedaj igram s flamenko cigani.

Leta 2008 si izdal album proVISIONS, zanj pravijo, da je kot atmosferična, vesoljska kolekcija, dovolj strašljiva, da bi lahko bila v Lynchivem filmu, s Southwestern settingom. Kakšen je bil delovni proces?
Moj ustvarjalni proces je vedno enak... ne moram razložiti, dokler ni končan. Rad pa si vzamem veliko prostora za snemanje.

Album je poln melodrame in človeškosti ... Kakšna je bila linija misli, ko si delal na tem materialu?
To je album, ki reflektira današnjo negotovost, v bistvu negotovost kadarkoli. Če je čas kaj, je zagotovo negotov.

Pesem Spiral - there’s a lot of people out there having a hard time tonight … o čem govori ta pesem, kajti preževa jo nekakšna žalost?
Je čas človeka, kako težek je ta svet do ljudi, preveč morilcev, potrebujemo več življenja. Ljudje smo tukaj za življenje, ne za smrt.

Pitch & Sway, vonj po Nick Caveu?
Res? Nick je velik pesnik. Pesem govori o ljudeh, ki se hočejo na ladji upreti. Pesem je navdihnil zadnji predsednik, kot kapitan ladje. Pesem tudi hkrati opozarja poslušalca, da se vse vrne. Življenje je kot nihalo.

ProVISIONS je izšel na Yep Roc. Zakaj zamenjava založbe?
Zdelo se mi je, da je to založba za pevce, pisce, ki so starejši od 50 let. Lahko se motim.

Mi lahko poveš kaj o vizualnem konceptu albuma? Ženska, kri, riba...
Moji hči je posnela to fotografijo. Predstavlja svet, kakršen je zdaj. Ter kako poskrbimo drug za drugega ne glede na to, kako grd je ta proces.

Lahko rečem, da si outlaw poet?
Lahko, čeprav jaz tega ne morem.

Tvoje življenje je delno v Ameriki, delno v Evropi, vpliva to na tvojo kreativnost?
Sem Zemljan. Živim na Zemlji. To je moj dom, vsi moji prijatelji so Zemljani. Tukaj smo lahko zelo kreativni.

Giant Sand je opisan kot one-man bend, z veliko količino zunanjih glasbenih sodelavcev. Kakšna je trenutna deginicija Giant Sanda?
Giant Sand je motoristična tolpa.

Skozi vsa ta leta si bil na mnogih projektih ... Kakšna je razlika med Giant Sand in ostalimi stvari, ki jih še počneš?
To je bend, vse je enako – ko v gverilski opravi efektivno pridem v nevarno pesem ter iz nje. Zakaj nevarna? Pesem se včasih zruši, ko smo še v njen…. Probleme moraš biti pripravljen reševati vsako minuto.

Giant Sand so vedno bili user-friendly, je eden od vzrokov tudi to, da bi radi segli do čim več ljudi?
Rainer in jaz sva bila misli, da moramo polagati nepoznano glasbo ljudem, še posebno če bi jim s tem pomagali do lepšega življenja. To seveda ne deluje vedno, ampak je lepo poizkusiti.

Bi nam lahko zaupal, kako si lotiš pisanja in snemanja pesmi?
Ne – ker na papirju ni smiselno.

Znova si na poti ... Kakšen je občutek?
Vožnja z letalom je najhujši del, ta del me ubija. Toda glasbeno, občutek je najboljši, obiskati ljudi po svetu je fantastično zdravilo. Kakšne noči se definitivno počutim premladega.

Kaj lahko publika pričakuje od Giant Sand?
Vedno je odvisno od publike – od njih dobim energijo. Mogoče bi moral namesto igranja imeti dolge pogovore s poslušalci. Ja! Hvala. Prepričala si me, da bi se morali vsi na koncertu med sabo spoznati in se pogovarjati namesti igrati. Pametno dekle si.

Adios! Howe!

foto: Matej Ograjenšek

Niet - 'Ostajamo zvesti sami sebi'

2010-06-03T00:31:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11568

Čez nekaj dni se Niet vračajo na mesto zločina, tja, kamor so lani po vrnitvi na glasbeno sceno v delirij spravili staro in mlado. Vračajo se v prelep ambient Križank, kjer se bo poleg nove plate Trinajst ponovno prepevalo tudi ponarodela besedila o umiranju in vijolicah. Svoje mišljenje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti sta nam zaupala Aleš Češnovar in Igor Dernovšek.

Nieti so znova na sceni, je scena pripravljena na vas?
Aleš: Najhitrejši odgovor bomo dobili v Križankah.
Igor: Nieti smo znova na sceni že dobri dve leti. V tem času smo razprodali koncert v Križankah in imeli cel kup uspešnih nastopov po Sloveniji. Ustvarili smo tri nove hite – Bil je maj, Vsak dan se kaj lepega začne in Dekle izza zamreženega okna, nova plošča Trinajst pa je že vse od izida najbolj prodajani slovenski CD. Glede na to bi rekel, da nas je scena kar dobro sprejela.

Začeli kot zmedeni 18 letniki, ste zdaj še kaj zmedeni, ali imate jasno začrtne smernice? Drugi bendi v osemdesetih so bili družbeno kritični, vi pa ste se bolj obračali vase – strah, tesnoba, človeška oobčutja. Je bilo tudi zaradi tega lažje obstati na sceni vsa ta leta?
Igor: Naše pesmi izražajo večna človeška občutja in vprašanja, a so le del celote. Drugi del predstavlja glasba, s kateri nismo nikoli pristajali na ozke okvire. Ta uporniška drža je prav gotovo eden izmed elementov uspeha.
Aleš: Osebno nisem prav nič zmeden, pa tudi jasnih smernic si ne začrtujem, življenje je vse preveč pestro samo po sebi, da bi ga skušal uokviriti. Na sceni smo po moje preživeli, ker nam je zelo jasno in neposredno uspelo izraziti občutke, o katerih govoriš.

Kultnost benda Niet, dobra ali slaba stvar?
Aleš: Ne čutim prav nobene kultnosti. Zjutraj vstanem, včasih zajtrkujem, potem služba, sem pa tja se sprehodim v naravi, popoldne kosilo, zvečer pa grem spat.
Igor: Da nas poslušajo mase ljudi, ki se še od našem nastanku še rodili niso, nam je zagotovo v veliko čast. Prinaša pa vsaka kultnost, če je povezana z miti, tudi svoje slabe strani.

Najprej je med oboževalci krožila vaša legendarna kaseta, danes krožijo komadi po internetu. Kaseta je bila nekaj posebnega. Je internet razvrednotil druge medije?
Igor: V precejšnji meri. Plošče so izgubile nekdanje veljavo, zdaj se posluša le še komade. S svojo ploščo Trinajst smo želeli dati posvetilo nekdanjemu pomenu plošč, zato smo šli še korak dlje – v konceptualno zgodbo.
Aleš: Tudi internet je nekaj posebnega (nemara celo bolj kot naša stara kaseta). Je odraz današnjega trenutka in načina percepcije, ter komunikacije množic. Na njegov pojav ne gledam v smislu dobrega ali slabega temveč, kot na dejstvo.

Stari Nieti vs novi Nieti?
Aleš: Staro se vedno umika novemu, to je bilo na nek način povedano tudi že z Ritmom človeštva.
Igor: Nieti so Nieti, naj bodo stari 17 ali 44 let. Glasbena postava je ista, edina razlika je, da je namesto Habiča zdaj pevec Marolt, producent je isti, teksti obravnavajo enake teme, glasbeno pa se še vedno gibljemo med Umiranjem in Lepim dnevom za smrt, ko smo ju ustvarili že v prvem letu obstoja – torej med HC drvenjem in baladami. Razlika je predvsem v tem, da smo nekoč imeli le pol ure materiala, danes pa trikrat več, in da smo lahko nekoč bili le predskupina, danes pa imamo samostojne koncerte.

Za vas se je slišalo tudi: »Preveč črnogledi, pesimistična besedila, smiljenje nad samim sabo ter celim svetom... Raje imam joie de vivre.« Je lažje živeti v neki joie de vivre iluziji, ali je čas za realnost in Nietov pesimizen kot realna podoba sveta?
Igor: Iz mojega zornega kota gre za realno sliko sveta. Pesmi pišem na osnovi svojih občutij in izkušenj.
Aleš: Ljudje živimo v čredi, kot ovce, tam se počutimo varno, saj je okoli nas vse polno podobnih črnogledih pesimističnih prestrašenih samopomilujočih se osebkov, vedno pa se v bližini najde tudi nekdo, ki mu gre še slabše od nas samih. Stopiti iz črede pa zahteva levje srce in pogum. Realnost je, da masa živi v transu in se tega sploh ne zaveda.

Študentske demonstracije so ena glavnih tem za pogovor zadnje čase, kateri vaš komad bi pasal zraven?
Igor: Čas je za revolucijo. Čeprav nas prašiči kapitala in pokvarjeni politiki poskušajo prepričati, da je upor nepotreben, so svojimi dejanji pripeljali ljudi pred rob.
Aleš: Ritem Človeštva. Če ne drugače iz zgodovinskih dejstev vemo, v kaj se spreobrnejo nasilje in upori množic. To pa še ne pomeni, da zagovarjam metode politike ali cerkve, ki človeštvu povzročata največjo škode. Ironija je, da se ob takih dogodkih najbolj okoristi vladajoča elita, proti kateri se »upira«.

Po številnih kompilacijah in živih posnetkih je Trinajst vaš prvi pravi album. Kako to, da je trajalo tako dolgo?
Aleš: Prave stvari znajo zoreti zelo dolgo, sedanji trenutek je očitno pravi za njegovo rojstvo.
Igor: V 80. letih so bila za nas vrata založb povsod zaprta, mi pa smo v bistvu prenehali z igranjem že v začetku leta 86, po le dveh letih obstoja. Veliko zadoščenje je, da lahko, četudi toliko let kasneje, storiš tisto, kar si želel kot mulec.

Na novem ploščku ostajate enaki, ohranjate izvirni "nietovski" zvok. Je zvestoba same sebi najbolj pomembna?
Igor: Najbolj pomembna. Nikoli se nismo prodali nobeni struji, naj bo glasbena, intelektualna ali politična. Ostajamo zvesti sami sebi, pa četudi zato dobimo kakšno poleno več pod noge.
Aleš: Ravno zvočna podoba je tista, ki do neke mere gradi most s preteklostjo, po drugi strani pa edino tako znamo igrati in tudi zveneti kot bend Niet.

Trinajst je konceptualen album, ima začetek in konec. Je odraz vaše zrelosti?
Aleš: Dokler zrelost pomeni širjenje obzorij, da :).
Igor: Trinajst je zgodba enega izmed mnogih posameznikov, ki ne pristajajo na hinavščine, pritlehnost, laži, povprečnost tega sveta. Tragičen konec ni edina izbira – druga opcija je – Čas je za revolucijo.

Dog eat dog čas, kako preživeti ta čas?
Aleš: Z notranjo revolucijo, revolucijo osebnosti.
Igor: Nimam pojma. Važno je predvsem preživeti in ostati pokončen.

Je čas je za revolucijo?
Aleš: Absolutno.

http://www.myspace.com/nietfanzine

Bambi Molesters - S Slovenijo imamo nenazadnje posebno vez

2010-05-28T10:40:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11460

Surf definitivno ni mrtev – ta, pravi surf rock, naraven, pristen, domač, iz šestdesetih prejšnjega stoletja. Prava vintage tribute glasba, ki podira meje držav. Bambi Molesters so svetoven band, ki je doma povsod, kjer je cenjena kvalitetna glasba. Že 15 let skrbijo za naše glasbene apetite, zadnji zalogaj je prišel v obliki albuma As The Dark Wave Swells. Skupina si je vzela nekaj časa in nam v kratkem intervjuji predstavila, kdo so Bambi Molesters.

The Bambi Molesters - kaj vam je naredil Bambi, da ga nadlegujete?

Dalibor: Ime benda ni povezano z živalmi. V bistvu govori o dekletu, katero je eden izmed mojih prijateljev neuspešno »zapecal« še v času nastanka benda.

Vaše mesto je Sisak, surf glasba pa ima ponavadi zraven pridevnik Kalifornija – pesek, plaže, morje, valovi, sonce, hitro življenje… Kje ljubezen do dotične glasbe?

Lada: Prva asociacija ni nujno Kalifornija, glede na to, da veliko surf bendov dandanes ne prihaja iz Amerike, a tudi med ameriškimi je veliko takšnih, ki niso z zahodne obale. Surf je na samem začetku benda bil eden izmed idiomov glasbe iz začetka šestdesetih, ki nas je pritegnil, prav tako pa se je bend znotraj tega žanra najbolje znašel v smislu kreativnosti in avtorstva, tako smo samo nadaljevali s to potjo.

Dalibor: Ljubezen do surfa prihaja iz preposlušanja velikega števila albumov raznih žanrov. Prav tako je potrebno omeniti, da z nami igra Dinko, čigar glasbeni okus je pustil velik pečat na vseh nas.

R.E.M ... spada igranje z njimi med vaše vrhunce ali je to bil le začetek vrhunca?

Lada: Nastopi z R.E.M. so bili za nas super. So super ljudje, zagotovo odlična in zanimiva izkušnja. Definitvno so eden od vrhuncev naše kariere.

Dalibor: Nekako upamo, da bo podobnih trenutkov, kot je bil ta, tudi v prihodnosti.

Od zadnje plošče Dumb Loud Hollow Twang Deluxe je minilo kar nekaj let. Letos smo končno dočakali novo izdelek As The Dark Wave Swells. Obstaja kak poseben razlog, da smo morali čakati tako dolgo, kajti zagotovo spadate med bende, katerim ne zmanjka idej?

Lada: Novi album je nastal v dokaj kratkem času. Snemali smo ga lansko leto poleti in na jesen. Nekje jeseni 2008 pa smo že začeli s pisanjem pesmi za ta album. Diskografijska pavza se mogoče zdi dolga, a nastopali smo vse do leta 2007. Promovirali smo album Sonic Bullets, le ta je bil v različnih časovnih obdobjih objavljen v mnogih državah. Poleg tega smo delali s Chrisom na albumu Nights of Forgotten Films, katerega smo prav tako promovirali z nastopi v živo. Do koncertne pavze je v prvi vrsti prišlo zaradi naših starševskih dolžnosti. Poleg tega se nam zdi, da je bil premor dobrodošel, tako smo k novemu albumu pristopili popolnoma zagnani in spočiti.

As The Dark Wave Swells, pravi road trip. Kam nas peljete z njim? Ter kaj je s to otožnostjo? Hočete videti svoje poslušalce jokati?

Lada: Ena od prednosti instrumentalne glasbe je to, da poslušalec lahko 'potuje', kamor hoče. Tako tudi ta album lahko služi kot sprožilec posameznikove domišljije. Osebno ne mislim, da je na novem albumu otožnost prevladujoča, za mene je album nekakšen širokokoten rock'n'roll z dodatkom melanholije.

Novi album zveni kot filmski soundtrack, v katerem se prepletajo filmski žanri … Čemu ste se predajali na tem albumu, koga ste imeli v mislih, ko ste delali na materialu?

Dalibor: Pravzaprav je težko govoriti, o čem govorijo instrumentalne pesmi. Vsaka pesem ima neko zgodbo, toda če bi jo povedali, bi poslušalcem pokvarili doživetje. V nekem interjuju, ki sem ga nedavno imel, sem prišel do zaključka, da album v enem poglavju govori o Ameriki, kakršne več ni oziroma morda nikoli niti ni obstajala. Od tu tudi slika na zadnji strani ovitka. Seveda je to samo majhen in ločeni del kompletne slike.

Chris Eckman, The Walkabouts, živeč v Ljubljani, producent zadnjega vašega albuma je poskrbel, da je album izpiljen in dovršen… Kdo je od koga oboževalec?

Lada: Obožujemo drug drugega. Super sodelujemo in izgleda, da se odlično dopolnjujemo v vlogi benda in producenta.

Dalibor: Dodal bi samo še, da ima Chris velike zasluge, da smo s ploščo začeli, posneli in zaključili. Vso to stresno delo je bilo z njim veliko lažje.

As the Dark Wave Swells videospot, lahko poveste kaj o samem snemanju, ideji…?

Lada: Spot je režiral neodvisni nemški režiser Marc Litter, kateri je v spot vključil kadre iz lastnega filma »Road to Nod«. Spot je ustvaril v celoti sam, saj je imel popolnoma proste roke, da vizualizira pesem, kakor jo je sam doživljal. Zelo smo zadovoljni s sodelovanjem in upamo, da bomo s tem sodelovanjem tudi nadaljevali.

Kje črpate moč, da najdete takšno poetiko ter si hkrati dovolite biti krhki in ranljivi, kakor nakazuje zadnji album?

Lada: Zanimivo je, da različni ljudje doživljajo album na razne načine. Ti npr. omenjaš krhkost in ranljivost, a v nekih recenzijah se govori o čvrstosti in povratku k začetnemu zvoku. Prijetno je opazovati, kakšen vtis pušča album na ljudi. Ko ustvarjamo nove pesmi, nam je pomembno, da zvenijo dobro nam in da jih je užitek igrati. Poezija kot celovita ideja, ki se na koncu pokaže na celotnem albumu ni nekaj, kar bi se dogovorili vnaprej, ampak se enostavno zgodi.

Tarantino je v nekem intervjuju izjavil, da mu surf glasba delujejo kot rock'n'roll Ennio Morricone ali kot rock'n'roll spaghetti western glasba… Kaj je za vas surf glasba?

Dalibor: Se strinjam s Tarantinom.

Dick Dale je …?

Dalibor: Eden od začetnikov te zvrsti. Bilo je še kar nekaj pomembnih ljudi kot npr. Paul Johnson, Eddie Bertrand...

Za vami je dolga pot, nabiranje izkušenj, raziskovanje znotraj same glasbe, zagotovo ste dosegli neko zrelost. Vendar rast najbrž še ni končana, kam še lahko zrastete?

Dalibor: Zrelost smo vsekakor dosegli. Nekateri bolj, nekateri manj, a vsi smo polnoletni. Kar se tiče razvoja banda – včasih je dobro uživati v trenutku in ne misliti o tem, kaj bo v prihodnosti. V vsakem primeru bomo delali to, kar nas veseli in nam je razbruljivo.

The Bambi Molesters zagotovo spadate v sam vrh surf rocka. Se vseeno najde kakšen bend, kateremu z veseljem podate roko in rečete, dobri ste!?

Dalibor: The Fathoms

Močna in odločna ženska za basom, sploh še obstaja kaj bolj seksi kot to?

Lada: Misliš pametna, močna in odločna? Verjetno obstaja... predpostavljam, da je to najbrž stvar okusa.

Igrati na Novi Zelandiji proti igranju v Sloveniji… lahko najdemo podobnosti?

Dalibor: Eno in drugo nam je pomembno. Na Novi Zelandiji smo igrali v sklopu festivala. V Sloveniji smo nekaj časa igrali pogosteje kot na Hrvaškem. Nekaj albumov smo snemali v Ljubljani in Novem Mestu. S Slovenijo imamo nenazadnje posebno vez.

Tarantino, ljubitelj surf glasbe, v mnogih svoji filmih jo uporabi kot ključen element. V katerem Tarantinovem filmu bi radi videli, da se sliši vaša glasba?

Dalibor: Jaz bi rad našo glasbo videl v katerekoli filmu. Tarantino? Pa recimo, da bi nas še raje slišal v filmu Davida Lyncha.

Je še kakšen film, v katerem kar slišite, kako bi vaši komadi sinhrono odzvanjali poetiko filma?

Dalibor: To bi kot prvo bilo odvisno od same scene. Zadnje, kar se spomnim, je bila naša glasba uporabljena pri sceni seksa.

Naslednji korak, narediti celovečerec z vašo glasbo in vami kot glavnimi igralci?

Dalibor: To bi moral biti nekakšen live DVD. Takšna ideja že obstaja.

Za konec … najboljši način, kako poslušati glasbo The Bambi Molesters - v zaprti sobi, na plaži… ?

Dalibor: Ljudje pravijo, da nas je prijetno poslušati med vožnjo, torej naj bo... avto.

http://www.thebambimolesters.com/

Kill Kenny – ko se združijo ribica, tiger, ptič ter ameriški stepski bizon

2010-05-21T09:43:00.000-07:00

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11423

Kill Kenny so resda prišli potiho, brez medijskega pompa, a kaj hitro smo postali pozorni na njih. Prava dinamika, ki se sprehaja med rockom, alternativo in indie zvokom jih ne ukalupijo, ampak jim dajo krila. Delajo to kar hočejo in v tem uživajo. Komad Goin' Down že odzvanja v mislih poslušalcev, fantje pa so na dobri poti navzgor. Novomeščani, ki počasi, a vztrajno zavzemajo Slovenijo so bili tudi del Orto festa, potrkali smo na vrata, se posedli v indijanski krog in se zabavali z vprašanji in odgovori. Fantje polni humorja, a polni odločnosti, da pustijo sled na sceni.

Dajte se malo predstaviti in o sebi povedati nekaj kul …
Uroš: Sem Uroš Kušljan, K U Š L J A N – Leon me kličejo drugi. Tako … sem najboljši basist na svetu. V prostem času bordam in se ukvarjam z modelarstvom.

Dejan: Moje ime je Dejan Slak – Sleyk, v tem bendu igram kitaro, mogoče bom tudi sintesajzer kdaj pograbil. To je to. Včasih sem imel dreade.

Mare: Marko/Mare Grubar, igram bobne, rad se družim z glasbeniki.

Jure: Sem Jure Košir, tudi smučam. V tem bendu igram kitaro in pojem. V prostem času zelo rad igram poker, sam se strižem.

Na sceni ste koliko časa?
Jure: Zelo malo. Nastali smo iz nekega drugega benda Wet Bed, pevec nas je nato zapustil, a smo hoteli vztrajati. Rekli smo si, da dajmo narediti nekaj novega, jaz sem malo zapel, nato je prišel k nam še Slejk …

Uroš: V bistvu je imel Sleyk z Dubzillo v sosednjem prostoru vaje, malce nas je poslušal in mu je bilo kul. Mi pa smo potrebovali pomoč na kitari, da bi razbremenili pevca, oz. da bi se Jure malce bolj posvetil vokalu. Za foro smo enkrat skupaj zaigrali in to je bilo to.

Če hočemo najti informacije o vas, je internet zelo skop s podatki. Je to namerno?
Uroš: Napaka benda je, da smo vsi računalniško precej nepismeni, poleg tega tudi nimamo nekega veselja do tega. Zaradi tega se vse objavlja s težavo in zamudo. Pozivamo vse takšne sposobne ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, imamo prosto mesto. No, saj se določeni ljudje priklapljajo zraven, ki nam radi pomagajo. Poleg tega tudi ni bilo nekega materiala za objavo. Zdaj smo uredili to, ostalo pa tudi pride. Se bomo potrudili, da tudi to uredimo.

Čeprav zdaj, ko vam pomaga Tokac, Dan D, je najbrž kaj lažje?
Uroš: Absolutno. Z vsemi ljudmi, s kateri delamo, smo v dobrih odnosih, mislim, da so kar navdušeni nad nami. Taki ljudje tudi z veseljem pomagajo. Tukaj je Tokac res ta oseba, ki nas rad omeni okoli.

Kaj pa mislite, da vidi Tokac na vas?
Uroš: Mogoče vidi delček tistega, kar je on včasih bil. Mogoče mu je všeč tudi to, da ne iščemo nekega novega stila. Ampak dejansko delamo to, kar nam paše. Če je komad čisto komercialen, da bi ga lahko uvrstili v npr. popoln pop, toda, če nam to paše igrat, bomo ta komad tudi naredili. S stilom se ne obremenjujemo, gre za čisti rock'n'roll, prej bi rekel, da se poizkušamo približat koreninam rock'n'rolla.

Jure: Tokac bi se mogoče tudi rad malo odtrgal, delal tršo glasbo in pri nas ima priliko, da to izživi.

Jeseni torej singl?
Uroš: Imamo določene plane, ki se bodo skoraj sto procentno uresničili, čeprav ne vem, če je ravno pametno, da jih že objavljamo.

Potem pa tako, kakšne so želje?
Uroš: Letos izdati ploščo. V vsakem primeru mesec ali dva pred izidom plošče izdati singl. Posneti videospot, kdo ga bo delal, se še ne ve točno. Pogovarjamo se s Perico. Spet izključno zaradi dolgoletnega prijateljstva in ker mu je to všeč.

Finance? Najbrž vse sami?
Jure: Ja, seveda. To je tudi največji problem. Vse te stvari, o katerih smo govorili, bi šle hitreje, če bi bile finance. Tukaj pač enostavno ne gre tako hitro.

Uroš: Bendom na nivoju, kjer smo tudi mi, je plačilo še vedno majhno. Četudi bi bilo malenkost več, je še vedno premalo za videospot, kjer so številke v tisoč plus evrih. Tako da se nam za zdaj gre, da se čim bolj predstavljamo ljudem, da čim več igramo.

So kakšne skrite želje, kje igrati, tudi izven okvirjev Slovenije?
Mare: Exit

Uroš: Exit, Rock am Ring

Jure: Kjerkoli, samo da igramo in malo potujemo.

Uroš: Velikokrat gremo z dobrim občutkom domov, kadar je bilo na odru dobro. To pomeni, da smo se dobro slišali, da je bilo vse na nivoju speljano. Zvok na odru je dostikrat odločilen, ta odloča o tem, ali bomo dobro speljali koncert ali ne. Ker če se na odru ne slišimo, je katastrofa. Nazadnje, ko smo igrali v Križankah, je bilo fantastično. Rock Otočec – problem s časom, da bi vse v miru pripravili, povsod je velika zmešnjava … Vse je pomembno, kakšni so tehniki … kar se pa samih koncertov tiče, čim več igrat. Da je veliko ljudi …

Sleyk: Včasih je v klubu boljši občutek kot na velikem odru. Tako da je težko govoriti, kje bi radi igrali … tam kjer bo ljudem kul, kjer bomo vsi uživali.

Če preidemo na samo glasbo. Kako se pripravljate oz spravljate delati nove komade?
Uroš: Ponavadi izhajamo iz kakšne ideje, enega, dveh riffov. Za te komade, ki jih imamo do sedaj, je imel Jure že neko osnovno idejo - vokalno linijo in smo izhajali iz tega. Zadnji komadi pa so narejeni nekaj od mene, nekaj od Jureta, kar se glasbe tiče. Tekste piše Jure. Kar pa se same glasbe tiče, delamo vsi na njih, različno od komada do komada.

Potem je material za ploščo že kar obdelan?
Uroš: Kar. Kar se števila komadov tiče, je plan narediti še kar nekaj, ker se lahko v končni fazi lahko da kakega stran.

Zadnjič sem srečala eno punco, ki je omenila, da je Jure jezen pevec … Zakaj?
Jure: Dostikrat sem jezen na ves svet. Taki smo pač glasbeniki, radi bi se imeli lepo in spremenili cel svet. Dostikrat me kaj razkuri in veliko razmišljam o tem, mogoče to ni ravno dobro. Glasba je pač način izražanja in tako dam to jezo ven, mogoče se to jezo tudi čuti na odru, kar mislim, da ni nič narobe, pač moj način izražanja.

Mare, ti se kdaj razjeziš z bobni?
Mare: Kaj pa vem. Padem v ritem, začutim takšno strast, da kdaj močneje udarim. Ni ravno jeza, bolj strast.

Kaj pa ti Sleyk, kaj hočeš pokazati na odru ali se raje umakneš vase?
Sleyk: Že na splošno sem bolj introvertiran človek. Na odru seveda dam vse od sebe. Včasih malo zasoliram, bolj povezujem vse skupaj. Plavajoč, psihedeličen model.

Sleyk je torej ribica, ostali?
Jure: Mogoče kak maček, tiger.

Mare: Recimo kakšen ptič.

Uroš: Jaz sem pa nosorog …ali pa ameriški stepski bizon.

Je samo slučaj, da je Novo mesto tako polno z glasbo, glasbeniki …?
Uroš: Že od nekdaj je bilo. Od kar pa je Dan D in jim gre tako dobro, mislim, da se je tudi sorazmerno s tem razvila ta mlajša scena ter se začela tudi bolj resno začela obnašati zaradi tega.

Jure: Jaz nimam nobene slabe besede proti tem bendom. Tudi ti čisto mladi bendi, vsi dobro igrajo. Za nobenega ne morem reči, da je beden.

Uroš: Lokal Patriot je tudi veliko naredil za to sceno. Ker dolga leta ni bilo nobenega prostora za igrati. Težko je potem bend postavit in razvijat, če v domačem kraju nimaš prostora za igranje, kamor te lahko pridejo pogledat. Tukaj je Patriot številka ena, marsikomu bendu je omogočil prvi nastop z ozvočenjem pred publiko.

Če naredimo en prerez v kaki smeri gre glasba? Je upanje za neko kul underground sceno?
Mare: V teh časih gre vse. MTV scena ima svoje zadeve. Zdi se mi, da je veliko dobrih rock'n'roll bendov.

Jure: Mi se ne obremenjujemo s tem kako žanrsko … Pač delamo, kar nam paše. Včasih jezni, včasih bolj nežni. Odvisno od momenta.

Uroš: Je pa še vedno problem sindroma Radia 1 - tukaj je Radio 1, radio Center … potem pa opaziš, da tudi na manjših radijih kopirajo neko določeno glasbo do onemoglosti, tako da gre človeku že totalno na jetra. Pomembna je poslušanost. Tako postane premalo prostora za takšno, alternativno glasbo. Sicer so oddaje, ki tudi to vrtijo. Problem pa je komercializacija radia.

Kako potem priti na površje?
Uroš: V vsakem primeru se je treba učiti in razvijati. Ko mi delamo, se vsak dan učimo. Če naredimo napako, jo poizkušamo popraviti. Nekega konkretnega recepta ni. Še vedno je od benda do benda različno, kakšno glasbo igrajo, kje hočejo biti, kakšna je raven kvalitete. Npr. bend, ki igra dobro glasbo, a je mogoče malce preveč groba, agresivna, pa mu zaradi tega ne bo uspelo nekam priti.

Bendi, ki so vam kul, ali pa bendi, ki so oblikovali vašo glasbo?
Uroš: Zdaj trenutno Queens Of The Stone Age. Na mene, kar se moje glasbe tiče, so vplivali tudi bendi, iz katerih sem se jaz naučil igrati – Rage Against the Machine, Red Hot Chili Peppers, v končni fazi tudi Korn, Metallica, Deftones …

Sleyk: Ne vem, katerega bi sploh omenil, ko jih je toliko. Npr. Kasabian mi je zdaj trenutno top bend. Sem bolj v sedemdesetih. Za moje pojme danes ni toliko dobre glasbe, kot včasih.

Mare: Zdaj trenutno največ poslušam Led Zeppelin, pa itak Faith no More, sem njihov oboževalec že zelo dolgo časa. Pa kakšni The Dead Weather, Arctic Monkeys …

Jure: Jaz trenutno najbolj v avtu vrtim The Dead Weather, Eagles of Death Metal, novo ploščo od Deftones. Kasabian, super. Drugače pa bendi, ki so nekako pripomogli, so pa bili bolj kakšni Deftones, sicer s težkim srcem, ampak tudi kakšni Limp Bizkit …

Kill Kenny, South Park ali ni? Dajmo to razčistit … Oh my god, they killed Kenny …
Sleyk: Ta Kenny je verjetno res prišel od tu. Nujno smo rabili ime, tisoč idej, samo nič konkretnega. Nato pa smo rabili nujno ime zaradi koncerta. Mare je govoril, Kill Kenny, Kill Kenny … Pa smo to napisali. Čeprav čez dva dni smo rekli, to ni to … Ampak odziv je bil kul in smo ostali to.

Potem videospot ne bo v stilu South Parka?
Uroš: To pa sploh ne. V videospotu hočemo ful golih bejb, mokre majčke … tak raperski spot. Hecam, hecam. Vseeno pa tak odpuljen, odbit, malo dirty …

Je težko igrati, če ni publike, ali glavno, da igrate?
Mare: Ravno zdaj smo igrali na Cvičkariji, kakšen užitek je bilo igrati, dobro ozvočenje, publike pa nobene.

Uroš: Publika ti da občutek, da si nekaj naredil. Da se ti nekako obrestuje, v kar si vlagal. Naš point ni to, da igramo samo zase, če bi bilo tako, bi igrali samo v zaklonišču. Na oder gremo, da nas ljudje slišijo. Če ni nobenega, se sprašujemo, ali smo mi kaj krivi. Super je igrati pred veliko ljudi. Kadar je veliko ljudi, so tudi živci. Ko sem sam malo živčen, tudi bolje delam.

Kaj bi bil vzrok slabemu obisku? Je publika bolj zahtevna ali jim je mogoče težko dati vsak evro?
Jure: Oboje po malo.

Mare: Bolj je tudi v tem, da ljudje ne hodijo na nepoznane bende. Če te ne poznajo, je toliko težje. Včasih je bilo vseeno, kdo igra, glavno, da se igra.

Zadnje besede?
Jure: Rock'n'roll.

Sleyk: Hm…

Uroš: Wicked crew in the house.

http://www.myspace.com/killkennygroup