9. maj 2010

Roger Corman - feed me, feed me!

(Kinotečnik, september 2008)

Kako predstaviti tega filmskega ustvarjalca brez presežnikov? Roger Corman, kralj B filmov, vladar neodvisne produkcije, številka ena v režiranju in produkciji, filmski poznavalec, ki je za male denarce posnel veliko. Prek njegovih filmov so šli Robert De Niro, Peter Fonda, Dennis Hopper, Francis Ford Coppola, Martin Scorsese in še bi lahko naštevala. V njegovem opusu najdemo prek 50 filmov, kjer je zasedel režiserski stolček, ter več kot 380 tistih, kjer se je podpisal kot producent. Presežniki? Vreden jih je. Čas je, da pogledamo prek megalomanskega Hollywooda in njihovih velikopoteznih, velikoproračunskih filmov, čas je za še vedno preveč prezrte ljudi.

Kje še najdemo nekoga, ki je hkrati »obdeloval« po tri filme, bežal pred policijo, si sposojal kulise od drugih filmov, postavljal svoje pisce pred kamero, kjer je z malo denarja posnel veliko. Nato pa je v začetku 70-ih nenadoma pomislil, da je čas, da se malo ustavi, toda ni dolgo počival. Ustanovil je New World Pictures in postal producent. Svojo kariero je začel s pošastmi in bitji iz vesolja, kot so Swamp Women (1955), The Wasp Woman (1959) in Not of This Earth (1957), nato pa je sledilo obdobje prenašanja Edgarja Allana Poeja na platno, kjer je združil legende, kot so Vincent Price, Peter Lorre in Boris Karloff. Nastala sta Krokar (The Raven, 1962) in Maska rdeče smrti (The Masque of The Red Death, 1964). Vmes pa je našel čas še za legendarno Majhno trgovino groze (The Little Shop of Horrors, 1960) ter X, človek z rentgenskim pogledom v očeh (»X«, 1963). Leta 1967 je prišel čas za Trip, eksperimentiranje z LSD-jem je pač naredilo svoje, da ne govorim o Divjih angelih (The Wild Angels, 1966). Ko je prevzel vajeti v svoje producentske roke, so nastala dela Death Race 2000 (1975) in Piranha (1978) ter slavne, močne, seksi ženske – Candy Stripe Nurses (1974), Ilsa, the Tigress of Siberia (1977), Barbarian Queen (1985), Amazons (1986). Filmi, zaviti v lahkotne komedije, pod krinko pa se je skrivalo nemalokrat resnejše sporočilo. Kaj meni Corman o filmski sceni? Nekaj malega si lahko preberete v intervjuju, kajti sredi avgusta je bil eden od glavnih gostov na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, kjer je sredi vinorodnih gričev razmišljal o svoji karieri.

Imenujejo vas kralj B filmov, kako se vam zdi ta nalepka?
V bistvu mi ta nalepka ni všeč, toda kakor hočejo, če pač tako menijo, naj bo tako. Ko so me v nekem intervjuju vprašali prav to, sem jim odgovoril, da v bistvu v svojem življenju nisem posnel B filma – kajti ljudje ne vedo, kaj B film v resnici sploh je. V 30-ih letih prejšnjega stoletja, v času depresije, ljudje niso več tako pogosto zahajali v kinematografe. Da bi privabile več obiskovalcev, so produkcijske hiše ponudile dva filma za ceno enega – double bill. Prvi je bil velikopotezni A film, zraven pa so dodali še B – podporni film. Ko sem začel snemati, B filmov ni bilo več, toda ljudje so low budget filmom še vedno rekli B filmi.

Sami ste naredili kar nekaj »double bill« filmov. Kako je to potekalo?
Bil sem mlad, užival sem v tem. Kar smo počeli, je bilo, da smo ponujali dva enakovredna B filma enakega žanra, bila sta črno-bela, posneta v desetih dneh, oba za enako vsoto.

Uspelo pa vam je celo posneti film v dveh dneh in eni noči?
Da, to mi je uspelo pri enem filmu, in sicer pri Majhni trgovini groze. Zanj niti nisem pričakoval, da bo tak uspeh.

Kateri svoj film bi izpostavili, kateri vam je ostal najbolj v spominu?
Nikoli ne morem reči natančno, kateri film je bil to, odvisno od dneva. Mogoče Intruder z Wiliamom Shatnerjem. Ali pa Trip s Petrom Fondo.

Je res, da ste pri tem filmu – Trip vsi poskusili LSD?
Res je. Zdelo se mi je nekako pravično, da če že snemam takšen film, poskusim zadevo. Imel sem čudovit trip. Za film nisem hotel, da je proti ali za LSD, povprašal sem še ostale, kakšne izkušnje so imeli z LSD-jem, in združil vse te izkušnje v film. Na žalost pa so veliko scen kasneje izrezali, kar je bila po mojem mnenju velika napaka, kajti te scene so bile poanta filma.

Je bilo veliko cenzure, ali ste vseeno kot neodvisen filmski režiser in producent imeli proste roke?
Ne, neke cenzure ni bilo. Bile so kategorije, lestvice oz. ratingi, kot so G, PG, R, X. Ni bilo politične cenzure, le seks in nasilje sta znala biti problem.

Toda v vaših filmih najdemo tudi seks in nasilje, je bilo kaj težav glede tega?
Niti ne, kajti filmi so dobili oznako R. Spomnim se enega, ki je prejel G oceno, nisem razumel zakaj, tako da sem poklical in vprašal, če lahko dobim PG rating. Kajti zaradi te kategorije je bil film obravnavan kot film za otroke, toda ugotovili smo, da otroci, stari več kot sedem let, ne bodo šli gledat G filmov, ker naj bi bili preveliki za to, če pa bodo videli oceno PG, bodo veliko bolj zadovoljni.

Našla sem zanimiv komentar o vaših filmih: Corman je naredil več s »shoe string« proračunom, kot so naredili ostali z večmilijonskimi zneski vse do danes?
Sem se trudil v tej smeri, malce v šali rečeno. Kar režiserji zdaj delajo, je to, da vzamejo teme iz mojih filmov in jih naredijo boljše. Filmi npr. zdaj uporabljajo računalniške grafike, ki daleč presegajo vse, kar sem jaz lahko naredil.

Kako je bilo na snemanjih?
Večina ljudi, s katerimi sem delal, so bili prijatelji; ista ekipa je delala na več projektih, tako smo se povezali in smo še danes ostali v stiku.

Je res, da ste delali z izposojenimi kulisami, hitro posneli vse in hitro šli naprej, tudi zaradi dovoljenj in policije?
Policija nas je npr. lovila pri snemanju filma Intruder na jugu. Morali smo zapustiti dve mesti, toda do kakega nasilja ni prišlo. Samo »zapustite mesto«.

Intruder je eden od vaših ljubih filmov. Toda komercialno ni bil dobro sprejet?
Dve stvari – ljudje niso hoteli gledat filma o tej temi. Če pogledamo filme o Iraku, so dokaj nepopularni oziroma so propadli. Ljudje nočejo slišati o tej vojni, nočejo tega gledati. Glede svojega filma moram izpostaviti še nekaj. Problem in sporočilo sem prikazal preveč resno in preveč očitno, mogoče bi moral zadeve prikazati bolj šaljivo, sporočilo zakopati v lahkotnejšo temo, naj bo to film o gangsterjih, LSD-ju ... notri teče neka tema, toda skrita je med vrsticami.

Med prebiranjem naslovov sem našla tega: The Saga of the Viking Women and Their Voyage to the Waters of the Great Sea Serpent (1957). Kako je prišlo do tega naslova?
Razlog za takšen naslov je v bistvu Jack Nicholson, ki je bil krasen pri iskanju novih naslovov. Skupaj sva razmišljala, kako zajeti v naslovu vse dogajanje v filmu, in pomislil sem, zakaj ne bi šli v obratni smeri, namesto kratkega, udarnega naslova, kot Wild Angels. Trip, sem pomislil na najdaljši in najbolj zakompliciran naslov, kar jih je.

Kar nekaj vaših filmov je postalo javna last - Swamp Women, A Bucket of Blood, The Little Shop of Horrors, The Last Woman on Earth. Kako to?
To je naša krivda, pozabili smo obnoviti licenčno pogodbo, še posebej na začetku kariere. A to nas je hitro izučilo in smo postali zelo pozorni na te zadeve.

Kako je bilo delati z ljudmi, kot je Jack Nicholson – bili ste jim nekakšen filmski oče?
Dejansko so v reviji Variety na naslovnici objavili mojo sliko, na kateri sem oblečen v kostum kot George Washington, poleg pa je pisalo »Godfather ameriške neodvisne produkcije«. Sodelovati z njimi je bilo krasno, svoj posel so obvladali.

Kaj se dogaja z neodvisno produkcijo? So blockbusterji edino, kar še vidimo?
Od 80 do 90 odstotkov zajemajo veliki milijonski filmi in nekako zamrznejo neodvisne, kar seveda ni proti zakonu, toda kot je že rekel Adam Smith – oče moderne ekonomije, da bodo korporacije z največ denarja postale dominantne in povzročile, da bodo manjše korporacije izginile – enako je s filmskimi studii. Kajti milijoni gredo za samo produkcijo filma, nato pa enaka številka še za reklamo. Neodvisni film ne more konkurirati v velikih kinematografih in tako so ti filmi prikazani v manjših. Največkrat pa gredo naravnost na DVD, kabelske televizije. Dejansko zdaj delam na tem, da bi te filme prikazovali na internetu, s tem bi ustvarili nov način njihovega prikazovanja.

V filmski srenji ste že prek šestdeset let? Katere so največje spremembe v neodvisnem filmu?
Prvi razlog sem omenil že prej, močne produkcijske hiše, ki so zasenčile neodvisni film. Drugi razlog je tudi izboljšana tehnika, kamera je boljša, zvok je boljši, specialni efekti so veliko boljši, kot so bili. Tehnično so filmi izredno napredovali, kar pa seveda ne pomeni, da je film boljši. Včasih je celo obratno. Četudi je film slab v sami izvedbi, je sama računalniška podpora tisto, kar pritegne, na koncu pa se zaveš, da film nima niti dobre zgodbe.

Posnetih je bilo kar nekaj remakov vaših filmov, kmalu prihaja na platna film Death Race, ki je remake Death Race 200. Ste zadovoljni z njimi?
Z nekaterimi sem. Majhna trgovina groze je bil dober remake. Film Death Race je narejen krasno, akcija je velikopotezna, zgodba pa je vseeno preprostejša, je pač čisto akcijsko delo.

Ima B film sploh prihodnost?
Sedanjost je mogoče najbolj temačna glede B filmov in tudi glede neodvisnega filma. Če je upanje, je upanje na internetu. Sem del komiteja, ki se z družbami kot Google, Yahoo, poskuša sporazumeti, kako bi prišli do sporazuma, na kakšen način dati film na njihove strani, nekako kot Video on demand. Sicer je še prezgodaj govoriti, kako bo vse potekalo, ampak nekako v tej smeri naj bi šlo.

V 70-ih ste se poslovili od režiserskega stolčka. Kaj se je zgodilo?
Preprosto sem se utrudil. Na snemanju sem sredi dogajanja ugotovil, da ne gre več; film sem posnel do konca, toda razmišljal sem, koliko filmov sem režiral v tako kratkem času – mislim, da še na počitnice nisem odšel. Dostikrat sem delal na treh filmih hkrati, čez dan sem snemal enega, ponoči editiral prejšnji film, med odmori pa sem imel avdicije za tretjega. Tako sem uvidel, da potrebujem počitek. Sklenil sem, da si vzamem leto dni odmora, nato pa mi je postalo dolgčas in sem ustanovil New World Pictures

Če pogledamo filme, ki so bili narejeni v vašem studiu, je nekako glavna tema ženska. Imamo ženske v glavnih vlogah, ženske, ki so režirale. Kakšen poseben razlog?
Nobenega posebnega razloga, razen da sem malce »under doga«. Lahko rečem, da sem izkoriščal ženske, na drugi strani pa so bile one glavne, imele so enake pravice kot moški. Pogosto smo imeli problem pri piscu ali režiserju, npr. imel sem film o več ženskah, na koncu naj bi jih rešili njihovi fantje, jaz pa sem zabičal piscu, ne, same morajo rešiti problem.

Candy Stripe Nurses, Night Call Nurses, Private Duty Nurses. Filmi o medicinskih sestrah?
Tukaj sta bili dve stvari, ki sta se mi zdeli zanimivi: na njih je nekaj erotičnega, poleg tega pa imajo določene odgovornosti in rešujejo probleme. Tako sem jim dal moč in hkrati moram priznati, da sem jih rahlo seksualno izkoriščal.

Najbolj odmevni New World filmi?
Grand Theft Auto, Battle Beyond the Stars, Piranha, Rock'n'Roll High School; slednji je bil na ameriškem trgu zelo popularen.

V svoji dolgoletni karieri ste celo igrali v nekaj filmih, kjer so režirali vaši učenci?
Da. Odigral sem par manjših vlog v Apollo 13, v drugem Botru, Ko jagenjčki obmolknejo. Bilo je zelo zabavno delati z ljudmi, ki so nekoč delali zame.

Vaši načrti? Kakšen poseben film še na zalogi?
Na žalost nimam v mislih nekega posebnega filma, kar si želim, je delati filme. Sicer nikakor v takem tempu kot prej, ampak ostajam zvest filmu. Poleg tega pa bi rad naredil še kaj originalnega, če bo možno.

Bi na koncu povedali kaj posebnega za svoje gledalce, nove gledalce.
Poglejte k neodvisnem filmu – kot viru navdiha in drugačnosti.



Ni komentarjev:

Objavite komentar