20. jun. 2011

City of Ships - O the black ships! O the fierce ships! O the beautiful, sharp-bow'd steam-ships and sail-ships!

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=13519

Zakaj bi brali intervju o neznanem bendu? Širjenje obzorij? Iskanje novih glasbenih stvaritev? Eden od odgovorov je zagotovo tudi, da preko intervjuja spoznamo bistvo skupine, ki ga mogoče ne razumemo čisto preko prepletenih, zagonetnih besedil in melodij. City of Ships je relativno mlad bend. Najmlajši iz trojice je bil še v srednji šoli, ko so se odločili, da hočejo narediti nekaj iz sebe. Tako je nastala skupina, ki se je kaj hitro zavedla, kaj je dobra in kvalitetna glasba. V svoji karieri imajo za seboj turnejo po Ameriki, sedaj pa so že tretjič na evropski. Na sceni je čedalje več skupin, ki se nočejo vezati v določeno zvrst. Mednje spadajo tudi City of Ships, progresiva, pomešana z metalskimi prizvoki, post rock in še kaj je slišati v njihovi glasbi. Ne omejujejo se z ničemer, razen s tem, da iščejo kvaliteto. V Sloveiji so že bili lansko leto, tokrat pa prihajajo skupaj s preklemano intrigantno skupino Rosetta. To bo definitivno noč, ki ga sladokusci ne bomo pozabili kar nekaj časa. Zagotovo večer, ki ga priporočam vsem, ki iščejo bistvo glasbe. Torej, Orto bar, četrtek, 23. junij. Skupaj z Rosetto in domačimi The Canyon Observer.


City of Ships, kako ste prišli do tega imena?
Ime izhaja iz pesmi, katero je napisal ameriški pesnik iz 19. stoletja Walt Whitman, všeč nam je bila dotična pesem, iskali smo ime za bend in ta naslov pesmi se nam je zdela lepo ime za naš bend. O the black ships! O the fierce ships! O the beautiful, sharp-bow'd steam-ships and sail-ships!

Kako se je začela vaša zgodba?
Bobnar Eric in jaz sva živela oba na Floridi, obiskovala enake koncerte, oboževala enake bende. Andrew se nama je pridružil kakšen mesec kasneje. Začeli smo pisati pesmi, Andrew je bil takrat še v srednji šoli, zato nismo točno vedeli kako in kaj glede potovanj, turnej. Toda med počitnicami smo se vseeno odpravili na turnejo, ki je zelo dobro potekala. In tako smo nadaljevali, pisali smo pesmi, ustvarjali glasbo. Bend smo hoteli, ker smo želeli ustvarjati, igrati in se družiti z našimi prijatelji.

Že na samem začetku ste delali svojo glasbo, brez coverjev?
Tako je, bilo je lahko, ker smo že vsi prej igrali drugje, bili po krajših turnejah in sami delali komade.


Sami plavate v progresivnih, metalskih, post rockerskih vodah, ustvarili ste nekakšno mešanico, celo fuzijo teh zvrsti. Ste že na začetku vedeli, kaj hočete?
Mislim, da ja. Vsi smo poslušali enake skupine, uživali v njihovi glasbi. Počasi smo rasli kot bend, spoznavali smo same sebe, iskali zvok, ki nam je bil domač, nismo se hoteli samo zgledovati po nam ljubih bendih.

In ti bendi so?
Leta 2005, ko smo začeli, smo vsi padli v težko, uderground glasbo, katero so ustvarjali Isis, potem je tu še skupina Converge. Torch so bili velik vpliv na začetku, ker so bili na turneji okoli nas. Nimamo nekih velik vplivov, mogoče je bil vpliv tudi glasba naših staršev Tears for Fears… Veliko elementov imamo v svoji glasbi, ki niso nujno v vseh teh skupinah. Želeli smo narediti kombinacijo glasbe, ki nam najbolj odgovarja.

Ste imeli v glavo vizijo kaj si želite? Turneje, plošča?
Začetek je bil le kreativnost, preden pa smo začeli resno igrati, smo naredili demote, nato je počasi prišla turneja (v kakem letu obstoja). Ameriška miselnost skupin je, da spravijo svojo opremo v razmajan kombi in se preprosto odpeljejo na pot. S pomočjo interneta je booking postal zelo preprost. Sam se presedel nešteto ur za računalnikom in pošiljal maile naokoli.

Torej sam skrbiš za vse?
Tako je, v Ameriki okoli 90 % procentov koncertov uredim sam. V Evropi pa sem naletel na super fanta, ki nam je uredil nastope. Mike nam je uredi koncerte, nas vozi okoli, poskrbi, da se spravimo v posteljo po koncertu. Vse to za peščico centov. V bistvu smo se spoznali preko benda Rosetta, fantje so nas povabili na svojo turnejo, nato pa nas je Mike poklical, če hočemo v Evropo. In seveda smo rekli ja!

Potem ni bilo tako težko iti na turnejo, preprosto pobrati vso opremo, sesti na letalo in odleteti?
Ne morem reči, da ni bilo težko. Karte za letalo smo si morali sami plačati, prepeljati smo morali vso opremo, počakati, da je za nami prispela vsa roba (cd-ji, majice…). Že sama logistika ni preprosta. Poleg tega nisem imel s seboj telefona, našega agenta sem moral klicati iz telefonske govorilnice na letališču in nato upati, da pride po nas. Veseli smo, če bomo na koncu na ničli.

Kako ste se našli z Rosetto?
Bilo je nekakšno organsko srečanje, slučajno smo skupaj igrali. Pogovor je stekel, ostali smo na vezi. Poleg tega smo nekako pristali pri isti založbi. Imeli smo tudi skupnega producenta, stvari so pač stekle v isti smeri. Slišali smo se, se zmenili za skupno turnejo. Nekakšen naraven potek, postali smo prijatelji, ravno so v snemanju novega albuma, pogovarjali smo se za novo skupno turnejo…

Ena od velikih ovir za mlade bende je tudi najti založbo. Težko je že priti do založbe, kaj šele, da bi založba znala prisluhniti, kaj hoče bend od glasbe. Je bilo težko najti založbo?
Glede naše založbe Translation Loss Records je bilo v bistvu presenetljivo lahko. Spoznali smo se s tehničnim operaterjem, ki dela pri tej založbi, všeč mu je bila glasba, ki jo delamo, in ponudil nam je snemanje pri njih. Moram reči, da smo lahko srečni, kajti razumem, da mnogim ni tako lahko. Nenazadnje tudi turneje veliko doprinesejo, saj tako spoznaš veliko ljudi, kar zna pomagati pri marsičem. Srečuješ iste osebe…

Gre potem tudi za podobno razmišljanje?
Točno tako. Nekaj je na tem, ta nova poznanstva, ki hitro preidejo v prijateljstvo, mogoče tudi zaradi tega, ker ponavadi preigraš tudi nekaj njihove glasbe, zaradi novih idej, vsega. Ena od redkih stvari, na kar sem ponosen v Ameriki, je bogata glasbena kultura in prijateljstva, ki se tako stkejo. Nihče, ki jih poznam, ne more živeti od glasbe, torej je le ljubezen do glasbe, ta ki nas poganja naprej. Vsi delamo, včasih tudi nehvaležna dela, vse samo zato, da lahko potem ta denar vložimo v svoj band.

Toda zdaj imate svojo ploščo, torej so se te nehvaležne službe vsaj malo obrestovale. Look What God Did To Us – čemu tak naslov albuma?
Kakor razložiti naslov, ki je namučila moje starše … Všeč mi je bil zaradi nejasnosti sporočila. Ljudje so me že spraševali, a nekega pravega odgovora nimam. Na prvi pogled mogoče deluje celo smešno, vendar ima v sebi sarkazem in upam, da to ljudje opazijo. Prihajamo z juga Amerike, ki je zelo krščanska. Ni neko lajanje ali izbruh glede tega, le to, kako se počutimo.

V bendu sta skupaj z bratom, je to dobro?
Neverjetno je. Ne verjamem, da bi sploh bila tukaj, če ne bi bila brata. Andrew je vedno zraven, pri vseh idejah, in če imam slabo idejo, bo takoj rekel, da je to sranje. Nimava problem si pogledati v oči in reči, da to ni nič. Nekaj časa nazaj sem napisal pesem, mu jo pokazal in dobil sem iskren odgovor, da je pesem zanič. Če bi mi kdorkoli drug to rekel, bi najbrž drugače odreagiral, vendar imeti tak pogled od nekoga, ki ga poznam najbolje na svetu, je nekaj posebnega.

Še kaj besed za konec? Karkoli ti pade na pamet?
Naj pomislim … sem totalno navdušen, da sem spet v Evropi. Do sedaj na turneji nismo imeli časa še nič pogledati naokoli, le pot od klub do kluba. Vse ti klubi, kjer igramo, so tako kul, da se že v njih počutim popolnoma dobro, srečujemo ljudi, ostale bende … nobenih obžalovanj, nič. Smo bend brez pričakovanje, delamo glasbo, smo na turnejah. Ko smo doma vadili, bili na začetku, sedaj pa sem tukaj, na turneji, v Sloveniji… to je to.



Ni komentarjev:

Objavite komentar