30. jun. 2011

Flogging Molly – Tudi če pride le pet ljudi, bom vesel igranja za njih

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=13545

Flogging Molly - zasedba, ki se je zasidrala v srca marsikomu, pa naj bo to zaradi irskega pridiha, punkovskih besedil, pristnih ljudeh, ki so v bendu, ali energije, ki jo z veseljem delijo z ljudmi na odru. Ameriški bend, kateri idejni vodja je pevec Dave, ki sicer prihaja iz Irske, vendar je večino časa v Ameriki, a ima še vedno tisti pravi irski naglas, videz in ljubezen do Guinnessa. Na avstrijskem festivalu Nova Rock nam je uspelo za nekaj momentov ukrasti nasmejanega Boba Schmidta (mandolina, banjo, back vokal) in ga na hitro povprašali par zadev o bendu.

Kako kaj napreduje turneja?
Za zdaj vse v redu, tole je zdaj naš četrti dan na evropski turneji.

Torej ste že popolnoma v nastopanju?
Naše noge se še malo navajajo na evropska tla, ampak ja, vse ok.

Ste sedemčlanska zasedba. Kako se usklajujete? Je težje ali lažje, kot če bi bili manjša zasedba?
Meni osebno je lažje, ker smo prijatelji že zelo dolgo. Če sta npr. v zasedbi samo dva ali tri osebe, se lahko obrneš vedno samo na njih. Pri nas pa je vseeno več ljudi, s katerimi lahko govoriš o čemerkoli, vedno je kdo zraven tebe, da se lahko pogovoriš. Je pa seveda več gneče.

Imate mogoče zaradi vašega števila kdaj probleme z majhnimi odri?
Včasih, vendar če živiš od glasbe, to ne sme biti problem.

Še kdaj igrate v barih, kakor ste včasih?
Včasih še, v določenih državah. Ko je prišel ven novi album (Speed of Darkness), smo odigrali poseben koncert v baru Molly Malone's, kjer je bil tudi naš čisto prvi koncert. Čeprav originalnega bara ni več, prej je bil le pub, zdaj pa so ga preuredili, vendar je še vedno manjša zadeva.

Veliko ljudi za vas reče, da ste perfekten live band. Kaj naredi dober live bend?
V bistvu ne bi vedel, je zelo neopredeljivo. Kar mislim, da nas dela dober live bend, je to, da v tem popolnoma uživamo in to zelo cenimo. Ko se vse to združi, plus strast do glasbe… to je to.

Zamenjali ste tudi založbo, oziroma ste ustanovili svojo …
Tako je. Imenuje se Borstal Beat Records's. Mati od pevca Davea je bila prijateljica pisatelja Brendana Behana, ki je napisal zgodbo Borstal Boy, od tod tudi ime. Zakaj lastna založba? Pač še en nov del, kjer si lahko sam kontroliraš kariero. Da izdajamo svojo glasbo, brez pritiskov… poleg tega pa, včasih na turnejah igramo s bendi, ki so nam zelo všeč. Tako jim lahko rečemo, fantje, super ste, bi posneli ploščo pri nas?

Vaš nov album - govori se, da je to vaš najbolj pomemben album. Čemu to?
Ni ravno na nas, da rečemo, da je pomemben. Je pa res zelo aktualen. Govori o zadevah, ki se dogajajo v tem trenutku, o ljudeh, ki so poteptani pod preprogo, so ostali brez služb. Mediji govorijo o kolapsu vlad, ekonomije. Ne govorijo pa o ljudeh in efektu na njih. Govori se o tem, kako se ekonomija pobira, raste. Ne govori pa se o ljudeh, ki so izgubili vse. Za nas je bilo pomembno pokazati to stran.

Torej na plošči ni govora samo o Detroitu, ampak vsesplošno dogajanje?
Nismo imeli v mislih napisati albuma o tem, kako se ekonomija ruši. Dave je med pisanjem besedil veliko potoval med Detroitom in Dublinom in je videl, da je povsod enako dogajanje. V Detroitu se je dogajalo že nekaj časa, v Dublinu se je vse dogodilo tako hitro. Od tukaj tudi nekako takšen naslov albuma. Hitrost svetlobe, hitrost teme – vse se lahko tako hitro obrne na slabo.

Svojo novo ploščo ste snemali v cerkvi ...
Tako je, ampak brez skrbi, cerkev je bila predelana v studio, med snemanjem ni bilo ljudi, ki bi molili. Bilo je zelo prijetno. Prostori, kjer se ponavadi zbira veliko ljudi in četudi je ta prostor spremenjen, še vedno ostane neka energija. Tako se mi zdi, da je ta prostor veliko pomagal pri snemanju. Poleg tega so stare stavbe iz lesa, opek in kamenja mnogo bolj prijetne kot studii, ki imajo steni peno in predelne stene.

Med poslušanjem albuma se mi je zdelo, da so vse pesmi postavljene perfektno ena za drugo, kot nekakšna sestavljanka. Kako vam je to uspelo?
Med nastajanjem pesmi so kar nekako naravno zdrsele v pravi red. Med snemanjem je vse imelo perfekten smisel. Pesmi so tekle zelo tekoče, pravzaprav je nastajala neka zgodba.

V bendu igraš mandolino, kje je tvoj del pri nastajanju novega materiala?
Vsi v bistvu pišemo skupaj, vsedemo se skupaj in igramo.

Torej je podobno jammanju?
Recimo ja. Gremo skozi pesem, da slišimo njeno formo, nato pa premaknemo razne dele, kjer bolj sedejo. Dodajamo inštrumente, kjer se nam zdi, da gredo lepo na pesem, pri nekaterih pesmih je zelo enostavno, takoj vemo, kam gre vokal, instumental, pri nekaterih to traja dlje.

Koliko časa ste potem vse skupaj snemali?
V Echo Mountain, v cerkvi smo snemali tam nekje tri tedne. Za zadnjo pesem pa smo porabili še nekaj dni v studiu v Al Pasu.

Mi lahko kaj več poveš po pesmi Don't Shut 'Em Down? Besedilo je zelo temačno, žalostno: Sad days are kissing the cheeks. Tragic, the pubs are opposing. The system is broken, decay. Neighbours wave goodbye to each other... je vse to odraz današnjega časa?
Tako ja, vse to je realen odraz zgodb zaradi dogajanja. Vse je tako neopredeljeno. Ko vidiš na televiziji, kako je banka propadla, država jo rešuje… vendar so zadaj še drugačne zgodbe, zgodbe ljudi. Ko hodimo okoli, po turnejah, ljudje govorijo, kaj se jim je zgodilo – tovarna, bolnica, šola se zapira, otroci morajo zato v novo šolo, ki je že tako preveč natrpana. Npr. zapirajo se tudi male trgovinice, te so pomembne, mali pubi so pomembni. Pesem govori o tem, da ljudje dostikrat mislijo, da ni nič v njihovi moči, vendar če se dobijo skupaj, dvignejo svoj glas in rečejo, da se to ne sme. Nekdo se bo našel, ki bo to slišal. Mogoče tega ne moreš v celoti spremeniti, lahko pa vsaj malo vplivaš, ali spreminjaš počasi. Nikoli se ne ve.

Glasba se je v zadnjih desetih letih tudi zelo spremenila, je to vplivalo tudi na vas?
To je tudi ena od zadev, ki se je težko opredeli. Vojna je vplivala na vse. Opresija, boj, smrt vpliva na vse. Bolj ko si iskren glede tega, kako nasilje in sovraštvo vpliva nate, tvojo kulturo in civilizacijo… je to pomembno, o tem je treba govoriti.

Počasi bo petnajst let, odkar napajate svet s svojo glasbo. Kakšni posebni plani ali je to le številka med številkami?
Ne vem, mogoče. V planu ni še nič. Mislim, da tudi ne razmišljamo na tak način – hudirja, bilo je že petnajst let. Gremo le naprej in delamo, kar nas veseli. Nekdo bo na to zagotovo spomnil.

Kaj misliš, da je tista stvar, s katero ste pritegnili toliko oboževalcev?
Mislim, da prinašamo veliko strasti in veselja v to, kar delamo. Govorimo o realnih zadevah in mislim, da ljudi to pritegne. Po drugi strani pa seveda govorimo o srčnih zadevah in skupaj praznujemo to. Ko prideš na koncert in veš, da veliko ljudi čuti enake stvari, gre skozi enake probleme, po drugi strani pa se imamo vsi skupaj lepo – mislim, da je to zelo lepa stvar.

Na kak način izbirate pesmi za koncerte?
Pikado stil…. hecam, hecam! Neka metoda je vedno pri izbiri. Nekaterim mestom so bolj všeč določeni komadi. Po letih turnej nekako veš, kje so kakšni komadi bolj domači. Če imajo nekje določeno pesem zelo radi, jo bomo dali gor, pač manjše spremembe.

Kako je za vas drugače igrati, če gledamo sam prostor – odprt festival ali zaprte dvorane?
Oboje je za nas ok. Ne morem reči, da je eno ali drugo bolje. Oba prostora imata svoje čare. Recimo notri je bolj intimno, menjava energije je večja v prostoru z manj ljudi. Pač sama bližina s publiko, odri niso nikoli tako veliki kot festivalski. Zunaj pa je številka tista, ki daje energijo, 15000 ljudi ni kar tako. Ko smo zadnjič igrali tu (Nova Rock), je bilo, kot da bi padla atomska bomba, ogromen oblak prahu v zraku od rajanja ljudi.

Ste še kdaj živčni pred nastopom?
Ja, pred tako publiko kot bo danes, zagotovo. Pač vsak nastop je nekaj novega, nikoli ni dvakrat enako.

Kaj pa živčnost, da ne bo dovolj ljudi na koncertu?
Ne, to me nikoli ne skrbi. Tudi, če pride le pet ljudi, bom vesel igranja za njih.

Kakšen kraj na svetu, kjer še niste igrali, pa si želite priti tja?
Seveda, cel kup krajev je. Npr. Mongolija, Rusija, Turčija. Veliko dežel je, ki si jih želimo obiskati – Afrika, jugovzhodna Azija, velik svet je zunaj. Slovenijo!

Nato sva spregovorila še nekaj besed o slovenskem nastopu, o katerem pa smo že pisali.





Ni komentarjev:

Objavite komentar