zaodrje, predodrje: Euroblast 2013

http://www.rockonnet.com/2013/10/euroblast-%E2%80%93-they-did-it-again/

Nemčija / Köln
11. – 13. 10. 2013
Za nami je deveta edicija festivala Euroblast, ki s svojo specifično vizijo stremi k zvoku in glasbi prihodnosti, ki publiki z izbranim glasbenim okusom ponuja moderni in progresivni rock/metal s priokusom djenta.

Letošnji Euroblast festival se je ponovno prestavil na novo lokacijo, in sicer v Essigfabrik, ki od zunaj bolj spominja na kakšno zapuščeno tovarno, a je prostor očitno že dokaj uveljavljen za prirejanje srednje velikih glasbenih dogodkov. K ideji o ponovni spremembi lokacije sem sprva sicer pristopil z dvomom, saj sem komaj lani toplo sprejel prijetni lokaciji Underground in Live music hall. Sploh slednja se je izkazala za idealno kombinacijo prostora in vzdušja za tovrsten festival. Sicer morda nekoliko manjši Essigfabrik se je po prvem ogledu izkazal za zelo slično različico lanskoletnega prizorišča. Zaradi sicer nekoliko zamude letalskega poleta smo prišli nekoliko pozneje, ko je že odigralo par nastopajočih bendov, a na srečo v tem primeru so tudi nekoliko zamujali s programom nastopajočih, tako da smo prišli na prizorišče ravno ob zadnjem soundchecku skupine Skyharbor. Po lanskoletnem vrhunskem nastopu sem imel dokaj velika pričakovanja, a sem tokrat morda nekoliko bolj racionalno pristopil k poslušanju, morda tudi za to, ker sem se komaj začel akomodirati in počasi sproščati po celodnevnem potovanju, čakanju, potovanju in spet čakanju. To ni to, sem sprva pomislil. Zvok z odra je nerazločno donel in bolj spominjal na tisti zvočni efekt arena ali pa concert hall, ki si ga lahko nastaviš na svojem računalniku pod nastavitvami zvoka. Sicer po solidnem, a dokaj neizživetem nastopu zasedbe sem izvedel od samega kitarista skupine, Devesha, da niso imeli svojega tonskega tehnika in so zvočno vajo naredili bolj na pamet, pa da tudi skupnih vaj praktično niso imeli. Kar je sicer razumljivo, saj razen pevca Daniela vsi prihajajo iz daljne Indije in je samo potovanje v Evropo velik logističen zalogaj. Po prvem vtisu zvok ni bil ravno na pričakovanem nivoju, kar je bilo rahlo zaskrbljujoče. Ta misel se ni kaj veliko spremenila tudi pri mnogo opevani skupini The Agonist, ki s svojo žensko vokalistko nekoliko izstopa iz povprečne zasedbe tovrstnih skupin, a vse kar sem zmogel ob poslušanju in ogledu skupine, je bilo zaporedje zehljajev in nadaljna skrb za zvok, saj je vse skupaj še vedno zvenelo, kot nekaj, kar slišiš, če pomoliš glavo pod vodo. Vmes smo prvič šli preverit drugi oder, ki se je prvič v zgodovini Euroblasta odvijal istočasno kot nastopi na glavnem odru. Torej si prvič stopil v dilemo izbora skupin, a vendar, ker je bil glavni oder namenjen res odličnim in že nekoliko prepoznavnim bendom, je drugi oder služil bolj kot chillout cona. Ali pa smo tako le mislili, ker se je ponovno izkazalo, da dotična klet ne bo ponudila ravno orgazmičnih zvočnih užitkov. Xerath, ki na plati zvenijo mogočno kot le kaj, so v tisti škatlici imenovani oder izgledali bolj kot miniature samih sebe. Pa ne da bi bili tehnično sami krivi, a vendar jim prostor in zvočna kulisa nista nudile nekih bistvenih užitkov, kar smo čutili tudi mi, poslušalci. Bil sem že resnično zaskrbljen, ko smo šli nazaj na glavni oder pričakat glavnega nosilca petkovega večera, in sicer nizozemske veterane Euroblasta Textures. And it was good! Zdaj je vseskupaj izgledalo že veliko drugače; profesionalno, tehnično in zvočno optimalno. Hala se je praktično napolnila po vseh kotih, ko so izredno tehnično dovršeni Textures zaigrali enega izmed vrhuncev letošnjega Euroblasta. Pikolovska ritmična natančnost in vrhunski vokal pevca Daniela sta končno obrnila potek festivala na optimistično pot.

Ker pa to še ni bilo vse za ta večer, smo nestrpno pričakali otvoritveni afterparty akt, ki se je zaradi birokratskih težav zataknil in obstal v Nemčiji, čeprav bi še na isti dan moral nastopati v Ameriki, a je le par dni pred festivalom potrdil nastop in skoraj spontano presenetil vse ljubitelje alternativnega aussy rocka. Avstralski Dead Letter Circus, za katere sem sicer mislil, da jih zaradi samozadostne Avstralije nikoli ne bom videl v živo, razen če odletim tja, so tako izvedli še en vrhunski nastop. Sicer vsi tisti glamerji in old school metalci, ki so prišli na Partymonium party, niso bili povsem zadovoljni z enourno zamudo in še dodatnim nastopom, ki sicer ni bil v kontekstu samega afterpartya. Mnogi se seveda nismo pritoževali – razen nekega dobro rejenega možakarja v jeans jakni polni našitkov, ki se z nastopom DLC ni najbolj strinjal, kar je gestikulirano pokazal tudi z dvignjenimi sredinci v zrak.

Naslednji dan bi morali zgodaj popoldan nastopiti nemški mnogo obetajoči alternativci Syqem, ampak so očitno tik pred zdajci iz neznanega razloga odpovedali nastop, torej še eno manjšo razočaranje. Ampak nič ne dé, vedel sem, da bo pozitivnih presenečenj še veliko. Syqem je zamenjal The Ulex oz. Uri Dijk, klaviaturist, ki igra tudi pri zasedbi Textures. Sobotni večer je tako na glavnem odru ponudil poljske DispersE, ki se še nekoliko iščejo na tako velikih odrih in potrebujejo nekoliko kilometrine, a potencial je vsekakor izreden, sploh z genialnim mladim kitaristom Jakubom. Sledili so avstralski melodični djent metalci Circles in ameriški tehnični djentovci Ever Forthright. Očitno so tudi naredili zvočno generalko in popravili celostno akustiko, ker je vse skupaj zvenelo že veliko bolje kot prvi dan ob istem času. Nato je na oder prišel na videz sramežljiv francoski gospodič z imenom The Algorithm, ki je svojo odrsko nedolžnost izgubil tri leta nazaj ravno na tem festivalu. Z že veliko večjo samozavestjo in odrsko prezenco, ki je na čase skupaj z njegovimi rekviziti izpadla že malodane piflarska in vse skupaj izgledalo že malenkost nerodno. Ampak mu ni kaj zameriti, fant uživa v najlepših trenutkih svojega življenja in si je tako s svojo bistroumno kombinacijo elektronike in djent metala ustvaril lepo ime in pozicijo tako v svetu modernega metala kot same elektronike in DJ-evstva. Kaj reči za naslednji bend, zopet iz Avstralije, ki s svojo že skoraj shizofreno ustvarljalnostjo brez okvirjev ustvarja zvok, ki bi nastal, če bi zmešal esenco bendov Meshuggah, Faith No More, Mr. Bungle in naših reaggae-alnih (vstavi sposobnost sarkastičnega doumevanja, a le za boljšo predstavo o kakšni kombinaciji govorim) Kingstonov. Twelve Foot Ninja so na Euroblastu zaigrali svoj prvi koncert izven Avstralije in nam pokazali, kako se zadevi streže. Energičen, duhovit in ninjavsko obarvan nastop je bil še eden izmed vrhuncev in presenečenj festivala. TFN izstopajo tako stilsko kot karakterno, kombinirajo elemente metala, rocka, reagge-ja, funka in dub-stepa ter vse skupaj zavijejo v skoraj nemogočo, a izredno koherentno glasbeno zasnovo.

Zaključek večera je pripadal nemškim progresivnim mogotcem The Ocean, ki smo jih videli enkrat že letos v Chanel Zero, in jih bomo lahko še enkrat doživeli v Gala Hali novembra na njihovi Pelagial svetovni turneji. The Ocean so s svojo masivno zvočno kuliso in že skoraj transcendentalnim nastopom, ki človeka popelje v stanje transa, ustvarili popolni zaključek drugega dne. Če se želite prepričati, pridite novembra v Gala Halo. Tretji in s tem zadnji dan festivala je bil izredno čustven. Čustven v smislu kot ga nisi vajen na festivalih. Ampak o tem nekoliko kasneje.

Nedelja je postregla z barvito kolekcijo skupin, začenši s Slovencem že znani post hardcorovci Heights, Devin Townsend podobno zvenečimi The Omega Experiment, ki pa še očitno prav tako potrebujejo nekaj izkušenj, ker se sama izvedba v živo nikakor ne more primerjati s sicer izrednimi studijskimi sposobnostmi na njihovem prvencu. Morda eno, če že ne največje presenečenj v živo, so bili francoski avantgardovci Hypno5e, ki te popeljejo na tobogansko doživetje, kjer se prepletajo agresivno shizofreni elementi s tenkočutnimi akustičnimi in melodičnimi deli – nikakor ne moreš ostati zdolgočasen. Tudi sama izvedba vključno z odličnim vokalom sta bila ena izmed vrhuncev festivala. Vsekakor so Hypno5e skupina, ki jo močno priporočam vsakomur, ki si upa vstopiti globlje v glasbene prostranosti ustvarjanja. Nekoliko za tem so se zvrstili še eni Francozi, ki jih boste prav tako skupaj z The Ocean lahko videli novembra v Gala Hali. Hacride so še eden izmed premalo ovekovečenih bendov, saj s svojim sicer na videz preprostim modernim metalskim ustvarjalnim pristopom zadenejo metafizično bistvo svojega poslanstva. Bend, ki jih moraš doživeti v živo. Po nastopu Hacride je bil čas za skupino presenečenja, o katerem se je veliko govorilo in špekuliralo, o kom se pravzaprav gre. Že na tonsko vajo so prišli zamaskirani pod črno tančico, ki je spominjala na žalujočo vdovo med pogrebom. Tudi sam nastop so začeli zamaskirani, a se je kaj hitro ugotovilo, za kateri bend gre, izdalo jih je tudi število kitaristov (kar trije) in telesne konstitucije posameznih glasbenikov, če jih le nekoliko poznaš že od poprej. Tako so pričeli izredni slikarji kolažev zvoka; Uneven Structure, ki s svojim atmosferičnim in melodičnim djentom prav gotovo sodijo med najboljše skupine modernega metala. Tudi oni so svojo nedolžnost izgubili pred tremi leti na taistem festivalu in so že stari znanci obiskovalcev Euroblasta. Zakaj ravno oni kot skriti akt, ne bi točno vedel. Morda zato, ker so lansko leto nastopili na prvem warm up dnevu Euroblasta in to na manjšem odru, kjer glede na svoje izredne sposobnosti morda niso mogli pokazati vsega in vsem kar znajo, so se organizatorji morda želeli na ta način odkupiti bendu, ki je vse do letos nekako bil v senci večjih aktov festivala. Pa ne zaradi njih samih, ampak zato, ker niso imeli priložnosti za dokazovanje.

Sledili so eni izmed najbolj popularnih djent metalcev – Monuments, sedaj tudi z novim pevcem. Naredili so šov, kot se za tovrstni bend spodobi, ampak še vedno vse skupaj pade v generičnost z vidika glasbene ustvarjalnosti. Ker pa seveda nismo pozabili na drugi oder, smo za konec šli preverit japonske tehnične metalce Cyclamen, ki pa žal, kot že omenjeno, zaradi slabe zvočne akustike in nerodnega odra ter prostora samega niso mogli ravno pokazati tistega, kar so sodeč po studijskih posnetkih zmožni. Poslušajte novi album Ashura in takoj vam bo jasno, da tudi Japonci zelo dobro vedo, kako se streže glasbi. Iskreno rečeno, drugi oder je bil raje za pozabiti, ker je definitivno padel pod zelo temno senco velikega odra, še bolje rečeno, popolnoma se je izgubil v njej. Namesto njega bi raje pripravili nekakšen chill-out zone, kjer bi poskrbeli, da si lahko nekoliko opomoreš.

Ampak pustimo zdaj to, kot vrhunec in zaključek festivala smo pričakali dedka; papa štrumfa djenta. Skupina, ki je nekako posledično kriva za takšen festival in za marsikatero skotitev tovrstnih bendov. Na oder je, po sicer dolgih tonskih pripravah in čakanju, ob upočasnjenem predvajanju posnetka s koncerta skupine Kiss, kjer frontman nagovarja publiko o trivialnih stvareh, kot je, katero ameriško mesto je najboljše in o ženskah nasploh, kar je izpadlo celo nekoliko grozljivo in srhljivo, le pričakali skupino vseh skupin na festivalu – Meshuggah. Meshuggah so droga, ki vsaj pri meni doma nikakor ne prime, v živo, od blizu, ob masivnem zvočnem blastu, ki preplavi vso telo, pa je doživetje, ki ga le malo bendov zmore ponuditi v živo. S svojo tehnično kompleksnostjo je sicer težko ujeti ritem, ampak po parih taktih nekako zgubiš to okorno držo. Tudi morebitno tuhtanje, kako te v tej vlogi miganja/nemiganja vidijo drugi, gre hitro mimo, kajti vsak posameznik je globoko v svojem zamaknjenem stanju in prav vsak premika svoje okončine v lastnem sekvenčnem ritmičnem zaporedju in lahko si samo še rečeš it’s all good.

S tem se je zaključil glasbeni del Euroblasta. Vmes bi še samo omenil gastronomsko ponudbo hrane in pijače na festivalu oziroma primankljaj le-te. Glede na to, da so nudili zgolj majhna piva po ceni treh eurov, ni razveselilo veliko ljudi, predvsem nas, ki smo iz nekoliko gospodarsko skromnejših držav, prav tako skromna ponudba hrane, kjer te je en manjši hamburger stal 5,5 eura. Tukaj bi se še dalo postoriti mnogo, ampak kot rečeno, so to postranske stvari, o katerih ne želim izgubljati preveč besed. Euroblast je ponudil ogromno, skoraj preveč glede na to, kar bi bil finančno sposoben ponuditi. Tako bi nadaljeval o čustvenem delu, katerega sem nekoliko prej začel. John, glavni organizator, posebna pojava kot je, je ob vsakem začetku nastopa skupine že tradicionalno pristopil na sredino odra, povedal kakšno navihano domislico in predstavil s svojim vpogledom bend, ki je sledil. A vmes je enkrat govoril o ničemer drugem. Odkrito je povedal, da Euroblasta naslednje leto najbrž (mogoče) ne bo, saj so z letošnjim festivalom globoko v minusu. Da ves kolektiv Euroblasta, ki šteje okoli 40 ljudi, dela popolnoma brezplačno, zgolj ljubiteljsko, iz srca in ljubezni do glasbe. O vsem tem je John govoril s sredine odra, vsem nam, odkrito in čustveno: “Vsi tukaj prisotni ste del Euroblast kolektiva in del moje/naše družine. Vi ste moja družina, ni mi vseeno za prav nobenega izmed vas, ker ste in smo tukaj z istim namenom. Da predstavimo malo drugačen festival in da povežemo istomisleče ljudi, ki jim ni vseeno, če gre takšen festival v pozabo”.

Tako je glavni organizator John na odru nagovarjal množico ljudi in jim predstavljal svojo vizijo pristopa k festivalu in festivala samega. S solznimi očmi je naprošal vse finančno sposobne, da lahko donirajo, kakor le zmorejo, od nakupa Euroblast majice pa do neposrednih denarnih donacij ter istočasno nagovarjal množico za morebitne ideje, kako ohraniti festival pri življenju. Prihodnost Euroblasta ni točno določena, vsekakor pa bomo vsi ljubitelji tovrstne glasbe ob velikem deficitu, če ga izgubimo.

Tudi meni ni vseeno in upam da tudi vam ni.

Po tem, ko je bila tale reportaža spisana, so na Facebook strani zapisali: “WE ARE NOW! And we already work hard on Euroblast Festival Vol.10. We thought you might wanna know …Will you be Ready??? Also we will give YOU the chance to participate even further by launching a marvelous crowdfunding campaing soon”. John

Torej vendarle vsega še ni konec. Prihaja deseta edicija, ki bo glede na vsakoletno nadgradnjo festivala še večja in še močnejša.

The Ulex