Kitarist Mike Sullivan, bobnar Dave Turncrantz in basist Brian Cook so invenciozen bend, ki domuje v instrumentalnem svetu post rocka in ostalih sosednjih težko instrumentalnih zvrsteh. Vsak poslušalec, ki domuje v bolj trših tonih, najde neko svojo podzvrst, ki mu je ljuba v tem bendu. Tudi zato se fantje nočejo obremenjevati oziroma ukalupiti, delajo glasbo, ki jo imajo radi in to je vse. Ta ljubezen do glasbe pa privabi marsikaterega glasbenega sladokusca, ki išče kaj več kot le ropot in pivsko zabavo. Na večer koncerta smo v zatišju teme pred Menzo pri koritu izmenjali par besed z basistom Brianom Cookom.
Kako se je začela pot skupine, ste že takoj vedeli kaj hočete igrati, imeli idejo ali je bila glavna misel le igranje glasbe?
Mike in Dave sta se poznala že od malega, kajti živela sta v istem mestu. Ko sta odrasla sta obstala v Chicagu. Oba sta igrala v skupinah, a sta se obe skupini razšli. Poslušala sta enako glasbo in tako sta prišla na idejo o skupnem bendu. Ko sta začela, nista razmišljala ali imela načrta, kakšno glasbo ustvarjati. Tudi nista razmišljala o tem, da bi bili le instrumentalna zasedba. Pisala sta pesmi, celo iskala vokal, a se jima je zdelo, da je takšna (trio) zasedba dovolj.
Se je zgodila kakšna posebna prelomnica, ki vas je izstrelila na sceno, ali je bil to vseeno bolj počasen proces?
Stvari so bile postopne. Ko je bend nastal, so ljudje kaj hitro postali pozorni, začeli so prihajati na koncerte, vsaj kar se tiče v Chicago scene. Sam verjamem v to, da je bolje, če so stvari postopne. Mislim da, če se slava zgodi zelo hitro, gre lahko tudi hitro navzdol. Toda če gredo stvari počasi, ostaneš dlje časa na sceni, vse skupaj je bolj stabilno.
Se vam je zgodil kakšen poseben dogodek, moment, ki bo ostal vedno v vašem spominu?
Veliko je majhnih stvari. Nikoli ne veš, kaj bo ostalo v spominu. Zgodi se, da z veseljem pričakujemo kakšen velik nastop, pa gre koncert mimo, niti ne misliš več nanj. So pa primeri kot npr nastop v Leipzigu v Nemčiji, v nekoliko bolj neugledni četrti. Rekli smo si, pač zaigrajmo in gremo naprej. Toda vse skupaj je pustilo velik vtis, organizatorji, publika, okolje vse je padlo na pravo mesto.
Ko ustvarjate na novem materialu, se le ta zgodi iz preigravanja melodij ali je ideja pesmi že prej dodelana - še preden primate v roke inštrumente?
Ponavadi je Mike tisti, ki išče prve ideje, nato se dobita z Daveom in preigravata to idejo. Jaz živim v Seattlu, onadva v Chicagu, zato mi pošljeta poizkusne posnetke, da jih slišim. Potem odletim v Chicago in dodam svoje videnje glasbe. Tako se vse nekako dogaja postopoma – Mike, Dave, nato nastopim jaz. Ko smo vsi skupaj, pa idejo razvijamo, spreminjamo.
Če primerjate albuma Station (2008) in Geneva (2009), je bil delovni proces podoben?
Rusian Circles so prej imeli drugega basista, zaradi drugačnih okusov v bendu sta Mike in Dave sklenila, da trio v tej navezi ne more več delovati, kajti s takšnim tempom Station ne bo nikoli narejen. Tako so zaprosili mene, vadili smo tam nekje en teden, zbrali ideje od prej in jih posneli. Pri Geneva albumu sem že bil polnopraven član benda, imeli smo več časa za poliranje idej, za delo v studiu. Skratka imeli smo veliko več časa, da smo posneli album.
Za vaše žive nastope pravijo, da so popolni in stoprocentni. Hkrati uporabljate tudi veliko efektov, pedalov in s tem zgradite celotno podobo. Ste res tako dobri ali znate le mojstrsko prikriti kakšne napake?
Veliko gre lahko kaj narobe. Ravno zadnjič v Gadcu je Dave polomil del bobna. Ponavadi vedno začnemo z isto pesmijo (Harper Lewis) in vedno gre v nekem delu pesmi nekaj narobe. Zato si mislimo, če bo šlo vse dobro skozi, bo cel koncert uspešen, drugače pa se nadejamo še kakšnih problemov.
Kot zakleto je tudi v Menzi med prvo pesmijo pobegnil boben, toda vseeno je bil koncert odigran profesionalno in uspešno.
Dave je v nekem intervjuju pripomnil, da ste le trije fantje, ki preigravate instrumentalno glasbo. Toda glede na to, da imamo nemalo število ljudi, ki le preigravajo glasbo, ste vseeno nad povprečjem. Kaj vas dvigne na to raven?
Ne vem točno. Zelo veliko delamo na materialu, na zvenu, smo zelo natančni. Mogoče smo bolj disciplinirani kot drugi. Imamo tudi nekaj sreče ter skupaj dobro delujemo.
Kaj mislite je najbolj pomembno v skupini, da vladata stabilnost in dobre vibracije?
Zelo pomembno je najti ravnovesje med biti stoprocenten in tem da perfekcija ne ubije zabave. Nikoli ne bo popolnega koncerta, vedno gre lahko kaj narobe. Mogoče - prepustiti se temu. Truditi se moraš, da si čim boljši, toda dopusti si napake.
Glasbene skupine se vedno primerja s podobnimi skupinami. Npr. vas z Isis in Mono. Je to dobra ali slaba stvar?
Rad imam te bende in rad sem v družbi takšnih bendov, ki imajo podobno mišljenje in kreativnost. Vsak glasbenik pa rad misli oz upa, da dela svoje stvari. Rad imam Isis, Mono, toda mislim, da se ne trudimo zveneti kot oni. Isis fante kar dobro poznam, rasli smo v zelo podobnem glasbenem okolju ... Veliko naših idej in ustvarjanja je delano na podoben način, četudi se ne trudimo delati enakega zvoka.
V skupini ste le trije člani, vendar celotna zasedba deluje kot popoln petčlanski. Kako vam to uspe?
Mike uporablja veliko pripomočkov, ki doda veliko slojev. Delamo stvari, ki drug drugega dopolnjuje, toda hkrati neodvisno od drugih.
Sami ustvarjate v večih zvrsteh, brišete meje med njimi ... namen ali slučaj?
Večino glasbenikov noče biti danih v nek okvir. Poleg tega, če si v neki določeni zvrsti, te hitro zreducirajo samo na eno raven. Včasih nam rečejo, da smo post-rock, takrat odgovorim, mogoče, ampak ne samo to. Smo samosvoj bend, delamo, kar nam paše. Toda včasih ljudje potrebuje okvirje, da lažje opišejo/definirajo bend.
Je igranje v Ameriki drugačno kot igranje v Evropi?
Kar nekaj razlik se najde. V Ameriki in Angliji je vse bolj usmerjeno v zabavo. Medtem ko tu, se mi zdi da vlada neka glasbena komuna in kultura. Kar je zelo lepo. Prejle smo se pogovarjali, kako se tukaj z nami družijo organizatorji, medtem ko v Ameriki vidiš organizatorja, le ko ti plača za nastop. Kar je malce moreče, kajti vedno je bolj zabavno igrati nekje, kjer res dobiš občutek, da se ljudje potrudijo zate. Npr Irena (Buba) je krasno dekle.
Kaj je za vas dober koncert?
Dober nastop je zame takrat, ko o njem ne razmišljam. Če preveč razmišljam, kako igram, kako se obnaša publika, potem najbrž ni dober nastop. Dober nastop je zame takrat, ko igraš in se šele na koncu zaveš, da je že mimo. Ko se izgubiš v glasbi, to je dober nastop.
Mike je dejal, da raje igrate v manjših prostorih. Čemu to?
Osebno se rad počutim malce klavstrofobično, rad vidim gručo ljudi pred sabo, da niso nekje daleč, porazgubljeni. Raje igram nekje, kjer je več gneče, kakor nekje, kjer se počutim oddaljenega od vseh. Ponavadi skupine iščejo vedno večje odre, sam pa mislim, da je čisto ok, če si zadovoljen, kjer koli že igraš. Razumem, zakaj želja po večjem odru, ampak manjka človeškost, manjka interakcija ter ni videti odziva ljudi.
Kakšna so pričakovanja za nocoj?
Imam velika pričakovanja, četudi jih najraje ne bi imel. Toda vsi so bili zelo prijazni, tonski mojster se je zelo potrudil, uredil vse tako kakor je treba, res presenetljivo.Mislim, da bo zabavna noč.
foto: Uroš Škrjanc
Ni komentarjev:
Objavite komentar