Urška Majdič (Billysi) - Navsezadnje je kultura duša naroda

http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=5&article=11147

Urška Majdič, prijetno, mlado, prikupno in iskreno dekle, ki se ne boji izzivov. Raje jih prime za roge in strese, kot da bi se skrila v kot in čakala na boljše čase – kar za glasbeni svet vsekakor lahko rečemo; oziroma tretiranje glasbe je na takšnem nivoju z vseh strani. Prodaj dušo ali se obsodi na propad. Čas recesije je mogoče res neizprosen tudi na glasbenem področju, a pop rock skupina Billysi (Billy's Private Parking) se ne dajo, pogumno ustvarjajo naprej ter hkrati pogledujejo tudi širom v svet. Z Urško smo malce poklepetali o tem, kako sama dojema glasbo ter kako se ona spopada s svetom.

Kako si se znašla v glasbi, ali je glasba našla tebe?
Vedno raje rečem, da je glasba našla mene. Te stvari se zgodijo po raznih neverjetnih naključjih, kot vse, kar se lepega zgodi v življenju. Sem pa že kot zelo majhna ljubila glasbo, doma se je pogosto vrtela klasika in včasih jazz, pa tudi sodobne popularne zadeve, kot je bil Michael Jackson ali Electric Light Orchestra.

Se spominjaš svojega prvega večjega nastopa, je bil prisoten strah ali si se pogumno vrgla v žaromete in zaplavala v nemirne vode estrade?
Moji prvi nastopi - ko sem kot majhna punčka nastopila na jugoslovanski ambasadi, so bili ljubki in kolikor se spomnim, brez treme. Čedalje starejša sem postajala, bolj plašna sem bila, da komu ne bom všeč. V osnovni šoli smo veliko nastopali z odličnimi pevskimi zbori in tam nisem nikoli občutila treme. Drugače je, ko si kar naenkrat v rock bendu, kjer je ubijalska glasnost in pred tabo občinstvo, ki ga je težko zadovoljiti … Pa vendar je strast do močne rock glasbe močnejša od strahu in hitro sem se našla.

V tvoji vizualni podobi in obnašanju je zaslediti tiho nedolžnost, ki pa je prepredena z navihanostjo in odločnostjo - lepotica ali zver. Kdo je prava Urška? Je privatno drugačna kot pred mikrofonom?
Vsak od nas ima več plati. Še sami sebe včasih presenetimo, kako večplastni smo ljudje in včasih zaznamo neke, prej neznane podobe. Drži tudi, da se ljudje ves čas spreminjamo in razvijamo, odvisno od okolja v katerem živimo. Sama sem se morala razviti v »močnejšo«, bolj odločno žensko, ki drži v ravnotežju mojo ranljivo, zelo čustveno plat. Tako da lahko rečem, da sem oboje … in vesela sem, da je tako. Sigurno je na odru nek izraz bolj intenziven. A vedno je iskren.

V rocku prevladujejo moški predstavniki. Biti ženska v rocku je lažje ali težje? Kako se sama spopadaš s tem?
Kot na toliko področjih se je treba morda bolj dokazati, včasih izvleči »tršo« stran iz sebe, da se jim lahko postavimo po robu. A tudi ženstvena nota ima svojo prednost. Oseba se mora, ne glede na spol in druge značilnosti sprejeti in to, kar ima, vnesti v to, kar počne. Tako se s tem spopadam na ta način, da se sprejemam in vnašam v glasbo in besedila tisto, kar najbolje znam, in tisto, kar sem.

Glasbeni svet pa ni le dober glas ter virtuoznost. Brez brezhibne vizualne podobe se skoraj ne da več. Vse je prepredeno z videzom. Se videz res toliko prodaja, postaja glasba počasi postavljena na drugi tir?
Če bi bila Marilyn Monroe neprivlačna, verjetno ne bi uspela. A zgolj videz ne pomaga nič; t.i. »karizma« ter talent morata biti močnejša ob značajskih značilnosti. Poleg vztrajnosti moraš biti tudi res predan temu, kar delaš, iznajdljiv in – v primeru umetnosti – vsaj malo nor. Tako da bi rekla, da se videz samo navidezno prodaja. Nekaj mora biti izza tega, ljudje hitro začutijo, če je nekaj »fake« in ni ničesar za imidžom. Za Billyse ali konkretno zame se mi zdi daleč od tega, da imamo kak brezhiben imidž. Res pa imamo nekaj svojega; lahko tudi potrdim, da uživamo v odrskem imidžu. Čeprav se naš Matic večkrat pošali glede tega, imidž pri nas še zdaleč ni v ospredju.

Besedila v skupini so tvoje področje ... Če primerjaš začetke z zdaj, so kaj drugačna ali ostajaš zvesta svojim začetkom (če npr primerjaš Modro pravljico z Bite me)?
Hm… si jih kaj prebrala? Seveda, tista izpred devetih let so bolj nežna, sploh Modra pravljica ima nabor lepih in romantičnih pesmi. Od nekdaj je v mojih besedilih nekaj žalosti, pa tudi nekaj zafrkancije, rada se igram z besedami in moje osebne zgodbe so prepletene v njih velikokrat na način, da se jih da različno interpretirati. Bite Me je ogledalo burne drame in razumsko ter čustveno spopadanje z njo, ter ženske, ki se je prebudila in osvobodila. Orion je na primer najbolj večplastno besedilo, v sebi ima kar nekaj pomenov, a na grobo govori o ujetem trenutku v času, Shouting se osvobaja čeljusti zlonamernih ljudi in krivičnih govoric, Bite Me na igriv način opravi z lažnivci in »sweet-talkerji«, The Planet Exploded pa je verjetno kar srce albuma. In tako naprej. Mislim, da je pri Bite Me prvič, da se vse skladbe tako močno prepletajo, da so tako povezane, kot ena sama zgodba. Tega pri prejšnjih albumih ni bilo.

Je v tej množici tvojih besedil kakšno našlo posebno mesto? Zakaj?
Ravno zaradi te prepletenosti ne morem izbrati samo enega besedila. Je pa res, da Changes (slov. različica Nikoli nisi res sam) izpostavi pomembno lekcijo - nemogoče je zmagati v »bitki« za ljubezen, saj je to izključujoče, kot da bi se tepli za mir. In pri vsem tem je potrebno počasi sprejeti spremembe, čeprav nas le-te lahko hudo prizadenejo. Vedno bo tam nekdo, ki ni obupal nad tabo in ti stoji pod strani.

Ustvarjala si predvsem v slovenskem jeziku, sedaj pa začenja prevladovati angleščina. Je angleščina lažji jezik za predenje besedil? Ali se gre predvsem za univerzalnost angleščine?
Od nekdaj sem ustvarjala v obeh jezikih, vendar sem tokrat prvič dala toliko angleških na en album. Sem velik ljubitelj slovenščine; menim, da je to enostavno čudovit jezik, ki dovoljuje bogato izražanje. Pa vendar je angleščina nekako bolj tekoča in v primeru Bite Me je idealno izrazila, kar sem želela povedat. Bite Me v slovenščini ne zveni isto. Ali pa Planet je eksplodiral? Poleg tega mi je angleščina tako blizu, da v njej lahko razmišljam, zato besedila niso »prevodi«, ampak spontano pisanje.

Na zadnjem albumu Bite me, si ostala sama na naslovnici, le "Eva s prepovednim sadežem". Kje se skrivajo Adami?
Ta asociacija ni bila naklepna. A ker je tu moja zgodba nekako v ospredju skozi ves album, je nekako primerno. Morda je pa tokrat obrnjeno. V sadež tokrat ne ugrizne Eva.

Vsak človek ima nekega vzornika, nekoga po katerem se zgleduje. Je pri tebi enako, obstaja oseba, za katero bi lahko rekla, da si želim biti takšna, ali se vsaj približati viziji te osebe?
Veliko jih je; največkrat ljudje, ki so izjemni v svojem pogumu, talentih, dejanjih. Od Mustaine-a do Johna Williamsa.

Je iskrenost pomembna vrlina? A zna tudi boleti, kakšen zid imaš, da odbiješ negativo?
Dokler je iskrenost, ne potrebuješ zidu. Raje vidim, da me imajo radi zaradi tega, kar sem, kot zaradi nečesa, kar nisem. In vedno bo več ljudi, ki jim ne boš všeč. Ali zaradi lastne nečimrnosti, neke drugačne valovne dolžine, neke fiksne ideje ali pa prenos lastnih lastnosti na osebo, ki je niti dobro ne pozna. Vse to sprejemam, tudi če včasih zelo boli.

Bite me – vabilo da ugriznemo v prepovedan sadež? Kakšne so posledice?
Lahko bi bilo povabilo, a ni. Pravzaprav je opcija. Lahko ugrizneš, lahko pa neseš svoje opravke drugam. Bite Me je zrela, neodvisna, nežno provokativna in čuteča zgodba. Če jo ugrizneš, jo ugrizneš zato, ker se znaš vživet v to zgodbo in ker ti je mogoče ozračje znano. Konec koncev pa se vedno odpre v pozitivno, v svetlo. Taki smo … Vedno iz teme poiščemo luč in zato tudi zvočno ostajamo svetli.

Je glasba tvoje življenje ali misli kdaj odtavajo tudi kam drugam?
Misli večkrat »pobegnejo« v vrsto drugih področij, a ob stotih drugih dejavnosti se ne more spremeniti dejstvo, da je glasba moje življenje. To je težko ubesediti. Gre za posebne občutke, ki te blaženo odžejajo, pa žeja nikoli ne mine. Lahko je terapija, orodje komuniciranja ali pa pač nekaj neotipljivega, višjega, skoraj kot religija. Vpliv glasbe je nekaj tako neverjetnega, da bi naredili veliko uslugo človeštvu, če bi se več s tem ukvarjali, kot recimo z orožjem. Prava pot je po mojem vedno nekaj, kar ustvarja in ne nekaj, kar je destruktivno.

Vsakdo rabi kdaj kakšen odklop od tega hitrega sveta, da se regenerira in zbistri glavo. Kam pobegneš ti?
Poleg občasnega »pobega« v spa (v Ljubljani je prijeten spa, ki je najbližji, udoben in še mega filipinsko masažo imajo), ne morem brez sprehodov v naravo, svojih hobijev in občasnih popotovanj v bodisi filmski bodisi knjižni svet, da o dejanskih turističnih potovanjih ne govorim. Ko je seveda čas in denar. Drugače pa je zame glasba sama po sebi že dovolj močno potovanje.

Kakšni so načrti Billysov? Vedno bolj se spogledujete s tujino ... Je le ta bolj hvaležna kot domača publika ali greste iskati svoje meje?
Meja zares ni, to smo že razčistili. Gotovo je ta trenutek za marsikatere slovenske glasbenike bolj hvaležna tujina, saj pri nas zadnje čase očitno delajo proti kulturi, namesto da bi jo podpirali. S tem mislim zlasti na prireditve, ki jih je čedalje težje izvesti in finančna sredstva za ta predal grozljivo kopnijo. Slovenski bendi morajo zniževati svojo ceno, naše delo pa ni cenjeno. Pri nas je ogromno talentov, pravi talilni lonec, tudi kar se tiče rocka in trše glasbe. Želim si, da mladi nehali govoriti, da ne poslušajo slovenske glasbe in ji dali priložnost. Ne gre le za patriotizem, ampak za opustitev neke negativne fiksne ideje in mogoče sprejemanje namesto iskanja napak. Glede prireditev, koncertov in podobno pa … držim pesti, da bo kakšna sveža mlada sila vplivala na stanje. Navsezadnje je kultura duša naroda.

V kaj boš ti ugriznila v naslednjih dneh?
V knjige. Zamudnina je huda reč, ampak nič v primerjavi z razočaranim mentorjem, ki čaka na dispozicijo že kakšno leto dni!

Kakšna misel za naše bralce, citat ali rek?
Hmm … Ravno včeraj me je nekdo spet vprašal, če se je ves trud za ploščo in promocijski koncert izplačal. Ko sem rekla, da odvisno, iz katerega vidika in da iz finančnega nikakor ne, iz vseh ostalih pa ja, mi je rekel, da je naše delo neracionalno ter da je trud skregan z logiko … Tu sem se spomnila citata Einsteina. Logika te ponese od točke A do točke B, domišljija (in z njo glasba) pa te odpelje vsepovsod.

foto: Tanja Zrinski