Ko sem zasledila, da se po medijih napoveduje prvi j-Rock/Visual kei koncert pri nas, sem kaj hitro zastrigla z ušesi. Ker to je nekaj posebnega, neevropskega in ne ravno konvencionalnega. Roko na srce, sem bolj pristaš japonskih skupin kot so Mono in Boris, ki svoje stvaritve uprizarjajo v temi oz. je vse usmerjeno v glasbeno izražanje in vizualni del ni tako pomemben. Vendar vseeno, v Sloveniji primanjkuje ustvarjalcev iz te daljne dežele, tako da je bil obisk obvezen.
Orochi so definitivno pravi visual kei glasbeniki. Androgene poteze, veličastna (tradicionalna) oblačila, vse zapakirano v stage performance in glasbo. Že na vratih sem slišala prvi komentar na to, ko nekdo ni bil prepričan, ali so v bendu fantje ali tudi dekleta. Bil je pripadnik punk rock generacije, kjer je pač takoj jasno, kako mora dedec izgledati ter kako se mora obnašati. Tole v dvorani pa zagotovo ni bilo to. Dolgi, pobarvani lasje, močan make up, pomanjkljivo, ženstveno oblečen kitarist, ki je imel poteze in gibe mlade gejše. Še najbolj brutalen je bil bobnar s svojimi Marilyn Manson lečami. Zagotovo presenečenje za punk rockerja, ko ni vedel, ali se lahko naslaja nad njimi ali ne. Naslednje presenečenje pa sem doživela, ko sem hotela priti bližje odru. Prve vrste so zavzele zagrete najstnice, ki so drhtele od pričakovanja. Že prvi moment, ko so stopili na oder, je med dečvami završalo in sama sem pobrala šila in kopita iz prve vrste. Mladina se je obnašala, kot da je Elvis stopil na oder Gala hale. Deklice so kričale, mahale, skakale in skoraj omedlevale.
Pa pustimo ob strani vsa vzdihovanja deklet nad njihovo lepoto. Kajti mladci niso bili le lepi, zmes rocka, metala in japonske tradicionalne glasbe je bilo zanimivo presenečenje. Začenši s flavto - tiho, tradicionalno, japonsko, takoj pa je sledila divja kitara in trdi bobni, ki so razblinili moje začetno skepso. Fantje so kljub svoji mladosti profesionalno izučeni – kot se pač spodobi za Japonce. Mali kitarist je tako s svojo drobno ročico igral solaže kot stari profesionalec. Četverica je izpilila svojo glasbo, v katero je vmešala trde metalske zvoke, prvinski japonski zvok, kabuki teater in samuraje. Tako so zvesto sledili svojemu imenu, na eni strani preigravanje s katano, na drugi strani vzkliki oi, oi, oi! Teatralno, baladično, že skoraj operno petje, nato pa je sledil izbruh globokega renčanja. Vrhunec pa je bil zagotovo komad Sakura (češnjev cvet), kjer so šle v zrak vse roke, fantje na odru pa so celotno publiko odpeljali na potovanje po mističnem.
Večer poln nasprotij, koncert, s katerega sem odšla z nasmeškom na obrazu, upajoč, da pride še kakšna podobna zasedba z Daljnega vzhoda. Zaprisežena, zagrizena in skeptična rockerica je postala fenica visual kei bendov. Zakaj? Ker so kljub svoji vizualni nakičenosti še vedno tako prikupni, profesionalni in glasbeno podkovani, kot so lahko le Japonci in pravi glasbeniki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar