Napalm Death so skupina, ki ima na sebi že žlahtno plesen dolgoživosti v glasbi. Iz leta v leto so bolj plemeniti, udarni ter neprizanesljivi. Tako so dolgoletni grindcore-deathmetalski veterani znova na turneji, na kateri promovirajo album Time Waits for No Slave iz 2009, a v mislih že snujejo novega.
V zaodrju Menze pri koritu smo pred današnjim koncertom uspeli izmenjati par besed z Markom "Barneyem" Greenwayem.
V začetku septembra ste igrali v Avstraliji, nato skok na Japonsko, sedaj je spet na vrsti Evropa? Ste občutili kakšno razliko?
V bistvu publika je publika. Ljudje so ljudje. Ljudje pridejo na koncert, cenijo te na različne način. Vendar, kot sem rekel, ljudje so ljudje.
Kako se počutite znova na turneji?
Čisto ok. Sicer sem bil prej nekam bolehen, kar ni bilo ravno zabavno. Zdaj sem super, ko je bolezen za mano.
Je iti na turneje vedno težje ali lažje?
Odvisno. Včasih se zjutraj zbudiš in si popolnoma ok, naslednjič se zbudiš in se počutiš totalno slabo. Nimam odgovora, zakaj tako. Vse, kar lahko narediš, je, da si pripravljen fizično in psihično, da si stimuliran. Tako je takoj bolje. Berem, grem okoli. Hotel sem narediti en sprehod po Ljubljani, pa je čas prehitro pobegnil. Prepozno sem vstal, čas je šel mimo.
Če pogledaš nazaj, ko ste začeli ali ko si ti prišel zraven. Je bilo takrat mogoče kaj lažje začeti z bendom?
Mislim, da bo veliko bendov, ki so že dolgo prisotni, reklo, da je zdaj lahko govoriti o tem, kako so se takrat zbujali ponoči in se spraševali, če bodo dobili dovolj privržencev itd. Ne vem, če je res tako. Takrat je bilo igrati zabavno. Vse ostalo je le bonus. O tem nismo razmišljali. Vem, da se sam nisem spraševal tega. Tako sem bil v tem, da mi ni bilo mar za ostalo. Glasba je bila prva, vse drugo je bilo sekundarnega pomena.
Zdaj pa je tu MTV in recimo temu "razprodaje" plehke glasbe …
MTV je šel. Nikoli ga nisem kaj preveč maral. Doma ga ne gledam, niti ne poslušam veliko glasbenih postaj, v bistvu tudi same glasbe ne. To ne delam nalašč, le motivacije nimam.
Vseeno pa ste nenazadnje za novo ploščo posneli video – komad On The Brink Of Extinction?
Ja. Zadeva je, da je internetni video, npr. youtube veliko bolj efektiven, še posebno za bend, kot smo mi. Ker naši oboževalci niti ne spremljajo kakšnih glasbenih TV kanalov. Tako pa te ljudje lahko gledajo direktno preko internetnih strani.
Torej je internet nekako rešitev za to. Ampak, na drugi strani pa imamo piratstvo …
Nekako se morajo stvari zbalansirati. Moje mnenje je, da se temu nekako ne moremo ogniti. Edini problem, ki ga imam, je to, da ljudje najdejo album, še preden je ta uradno zunaj. Kajti bendi kot mi – mi nismo bend kot npr. Metallica. Nam so prvi prodani cd-ji pomembni, ne zaradi tega, da bi kaj zaslužili. Ampak ker gre ta denar direkt nazaj k založbi, s katerim nam ta potem lahko promovira album. In če so prve prodajne številke slabe, ima potem bend problem. Če pa kasneje kdo hoče album, pa je brez denarja, ali živi nekje, kjer ne more priti do albuma, naj le – ne bom se prepiral zaradi tega. Ni vse črno in belo.
V januarju bo že dve leti od zadnjega albuma (Time Waits For No Slave), kakšen je bil v tem času odziv? Imate v mislih že kaj novega?
Lahko rečem, da je bil skoraj stoodstotno pozitiven odziv. Tako krasno je, da bi se moral vsake toliko časa uščipniti, da bi videl, da je vse res. Ampak Napalm tega ni nikoli jemal za samozadostno. Slabe recenzije so slabe recenzije, s tem je treba živeti, ali pa ne bodi v bendu. Novi album – ja, s pripravami mislimo začeti januarja. Nekje maja bi se snemalo …
Kakšna beseda o bendih, s katerimi ste na turneji. Immolation, Macabre … kako ste prišli skupaj?
Vseskupaj je bil kar dolg postopek. Težko je dobiti par bendov skupaj in iti na turnejo, se vse zmeniti. Z Immolation smo prišli kar hitro skupaj, poznamo se že leta in rekli so, da nimajo problema s tem, to je bil lažji del. Tudi Macabre poznamo že nekaj časa, to so vsi stari bendi, niso neki začetniki. Ni bilo zelo kompleksno, le trajalo je nekaj časa. Posvetovanja in vprašanja, kateri bend še vzeti s seboj, s kom še igrati. Mi smo bend, ki je bend poln deloven čas, veliko bendov pa si ne more vzeti časa – tri, štiri, pet tednov, da gre po celi Evropi, tega udobja nimajo vsi. Bilo je težko, a na koncu smo prišli do cilja.
Rekel si, da ste bend s polnim delovnikom. Je to naporno?
Je, ker si sam svoje sreče kovač. Živiš s svojimi odločitvami. Sicer imamo management, vendar še vedno – ogromno stvari se sami odločimo. Tako živiš in umreš od svojih odločitev. Včasih narediš popolnoma neumne, napačne odločitve, definitivno smo jih kdaj naredili. Vendar se iz njih učimo, iz negativnega potegnemo pozitivno. Nekako se vse na koncu poravna. Občasno se sprašujem, kako se je kdaj kakšna stvar sploh rešila.
In tako ste še tukaj?
Ja, ja. Še kar smo tukaj. Sam sem v tem poslu že nekaj časa. Kar sem se naučil iz tega je to, da moraš sproščen do vsega. Drugače lahko znoriš. Ali te skrbijo stvari, se zaradi njih prepiraš. Preprosto ni vredno.
Je to mogoče tudi problem mladih bendov, da jih mine po parih letih, da jim manjka sproščenosti?
Tudi. Reči moram še, da novi bendi takoj mislijo, da so zvezde. Mislijo, da če so v bendu ter so šli na par turnej, da bodo zaradi tega postali neke velike entitete. To ni res. Če ti nekdo obljublja svet, ti najbrž totalno naklada. Vse to je treba vzeti z malo zadržkov. Biti moraš logičen, realističen in iz tega narediti največ in najboljše. In igraj za ljudi, ki plačajo, da te vidijo na koncertu.
Si pred koncertom še kaj živčen ali je le stvar preteklosti?
Še vedno! Ne vem zakaj, ne najdem vzroka, ampak še vedno je tu ta strah. Ko začnemo, pa je vse bolje.
Kaj je najbolje, ko zagledaš publiko pred sabo?
Seveda je energična publika super. Toda skozi leta sem se naučil, da četudi je publika statična, si moraš zapomniti, če te ne bi hoteli videti, ne bi niti prišli. Zakaj iti na koncert, tratiti čas in denar, če benda nočeš videti. Če publika le stoji in gleda, je na meni, da jim dam vse kar lahko. Ko odidejo, vedo, da so dobili najboljše.
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši