Hrvaška / Zagreb / Boogaloo
15. 11. 2010
Vstopnina: 160 kun
Anathema je še en bend, ki je razdelil svojo publiko. Ko je odšel prvotni pevec Darren White, ki je skupaj z brati Cavanagh skreiral njihov metalski doom zvok s svojim nizkim, raskavim glasom, so bili ostali v bendu v precepu, kako naprej. Tako je Vincent stopil naprej in postal novi glas, ki je zvenel čisto drugače. Publika, nevajena novega vokala, se je tako postavila na dva pola. Nekateri so vztrajali pri starem vokalu in bili nekako kot moj sodelavec mnenja, da so Anathema postali pussyji!, na drugi strani pa so bili oboževalci, ki so posvojili nov vokal in še bolj zagrizeno verjeli v zmago Anatheme. Tako je minilo že okrog 20 let, prišel je čas za novi album, tokrat osmi po vrsti (We're Here Because We're Here), in seveda čas za novo turnejo. V bližini Slovenije sta se pojavila dva datuma, eden za Zagreb, drugi za Gradec. Kmalu smo bili veseli, da smo se odločili za Zagreb, kajti v Gradcu je bil koncert odpovedan. Uradne izjave, zakaj, ni bilo, toda kmalu so prišla ugibanja, da mogoče ni bilo dovolj zanimanja. Četudi je bil ponedeljek, smo vsi upali, da to ne bo samo še en ponedeljek.
Boogaloo je bil na začetku videti nekam prazen, celo osamljen. Ali pa smo bili mi samo tako hitri, se je prikradla misel, ker sem se hotela tolažiti, da Anathema pa ja ne bo prazna. Zlahka smo prišli do pijače za šankom in se lagodno sprehajali po prizorišču. Če me spomin ne vara, se v Boogaloo lahko nagnete tam nekje 1500 ljudi. Ker sem se navadila na Kino Šiška, ki je vsaj na pogled videti večji, sem se takoj popraskala po glavi, le kje vse imajo požarne izhode, kajti tale prostor je videti nekam majhen. Ampak pustimo to ob strani, Anathema je dala v prodajo le 1000 vstopnic, torej se bo dalo dihati – kar smo na koncu tudi občutili, dvorana je bila polna le tam nekje dve tretjini – sreča za nas, da smo komot postopali, nesrečno za Anathemo, ker je zagotovo ostalo kar nekaj neprodanih vstopnic.
Ko so šle vstopnice v prodajo, je bila sporočena le ena skupina – The Ocean, kmalu pa so dodali še eno ime, Petter Carlsen. Moram priznati, da mi je bilo ime popolnoma neznano. Tako sem se lahko pustila presenetiti. Kar je še bolj presenetljivo, je to, kako je prišlo do naveze on/Anathema. Fantič je suvereno poslal svoje posnetke Anathemi, seveda je najbrž zraven zapisal, kakšen velik oboževalec je, bratje C so si posnetek zavrteli in rekli, nič, tale fantič gre z nami na celotno evropsko turnejo. Kakšen srečko! Tukaj sem sama začela razmišljati, le komu naj jaz pošljem svoj glasbeni rezime, a sem hitro utihnila, ko sem zaslišala tega fantiča igrati na kitaro, še bolj sem utihnila z mislimi, ko je odprl svoja usteca – fantič ni po juhi priplaval. Ko sem pogledala reference na njegovi strani, je pisalo: »melodična in atmosferična pop glasba z naključnimi eksplozijami različnih značilnosti.« Hja, dober povzetek. Četudi je deloval nekoliko osamljeno in majhno na odru, je s svojo kitarco in glasom lepo zapolnil prostor. Mladega, drobnega Norvežana je zagotovo držalo veselje, da si lahko deli oder s starimi mački. Le-ti so se mu pridružili tudi pri komadu Pull The Brakes. Carlsen je tako s svojimi otožnimi baladicami pripravil teren za naprej. Ko sem pogledovala po dvorani, pa se je vseeno videlo, da tough metalci niso prišli poslušat tega jokajočega dečka (četudi lahko vsi priznamo, da je čisto pasalo, komadi so bili v srce segajoči, kjer so našli tisti naš skriti nežen del srca). Tako lahko za fantiča mirno rečem, da je svoj koncert odigral suvereno, njegove baladice pa so prijetno pobožale uho, četudi nisem čutila nekih eksplozij, ki jih obljublja na svoji strani – mogoče ni bilo časa za to. Zagotovo pa so povzročili eksplozijo naslednji nastopajoči – The Ocean.
Nemški metal progresivci so svojo nalogo vzeli jako resno. Dvorano je zagrnila tema, le modrikasta svetloba je izdajala temne silhuete, ki so prihajale na oder. Ko pomislimo na ocean, nas ponavadi prevzame mir, tišina in vonj po soli – narobe! The Ocean so tovrstno sliko v sekundi izbrisali iz spomina. Najboljši opis tega bi bil nenadno zalitje z ogromnim valom, ki ti ne pusti dihati. Kakor da bi se znašla na nekem drugem prizorišču. Četudi sem vedela, kakšna glasba me čaka, me je Petter predhodno zavil v mehko vato udobja, The Ocean pa so to vato v sekundi odpihnili s svojo surovostjo melodije. Temen prostor, modre neonke ter podivjan pevec nas je postavil na drug planet. Planet, katerega poganja brutalna, spremenljiva energija. Momente melodike in navidezne tišine so kaj hitro povozili surovi valovi hrupa. Pravi epileptični vložek, naphan z voltažo, ki je s skoraj svetlobno hitrostjo premikala pevca po odru, kitaristu lomila hrbtenico, bobnarja pa komaj zadržala na malem stolčku. Če smo prej poslušali vetrič, smo bili zdaj deležni tornada. Zato smo nujno potrebovali nekaj, kar bi vso to glasbeno eskapado uravnotežilo. In Anathema je zagotovo poskrbela za to.
Bili smo pripravljeni in neučakani. In prikorakali so. Skromno, nepretenciozno in prijetno. Zavel je veter ravno prave jakosti. Feel my heart burning. Deep inside ... yearning I know it is coming – so začeli. Uvodna pesem nam je dala vedeti, da tole ne bo nekaj takšnega, za sproti. Začeli so z Deep iz leta 1999. Še preden so začeli oziroma,. ko so pripravljali oder, sem malce ošvrknila selisto, kar se mi je sicer zdel malce spoiler za naprej, a kaj kmalu sem uvidela, da se gospodje niti ne mislijo kaj veliko držati začrtane poti. Tako je bil zadnji del koncerta definitvno presenečenje in mislim, da ne samo zame. Anathema se je suvereno sprehodila skozi svoje celotno obdobje, nam zaigrala celoten novi album in še par poslastic. Tako so nam ponudili izreden izlet v akustično verzijo Flying, si dovolili majhen, a prisrčen zajeb v instrumentalnem delu, kitare so bile jok siren, bobni njihovi bučni valovi. Lee Douglas, vokalistka ni zaostajala, A Natural Disaster je bil slišan kot na ploščku – čisto in močno. To je bila Anathema, kakor jo poznamo iz zvočnikov. Četudi je na začetku malenkostno hreščal zvok, so to kaj hitro prebrodili, čez dva, tri komade so bili kristalno čisti. Daniel nam je postregel z akustičnim in rahlo spremenjenim Are You There?, ki je marsikomu zadrgnila grlo s cmokom solza. Pika na i pa pripada koncu. To je eno od tistih presenečenj, o katerih sem pisala zgoraj. Ker smo hoteli še in še, nas je na koncu pričakalo ... "Is there anybody out there?" Zveni kaj znano? Da ne bo kdo slučajno zavihal nosu, zakaj to izvaja Anathema, ker tole pa že ni njihovo – seveda ne, to so Pink Floydi, ampak … Kaj hočeš boljšega, ko slišiš vse najboljše od Anatheme, kot češnjo na vrhu smetane pa v slovo na ves glas z njimi zapoješ enega izmed najvplivnejših komadov skupine Pink Floyd – Comfortably Numb, katerega si niso drznili spreminjati po svoje, česar niti ne moremo zameriti, saj gre tukaj predvsem za izkazovanje časti Pink Floydom s strani Anatheme, kot nekakšen tribute, brez težnje po posodabljanju in spreminjanju komada. Tako je cela dvorana zavalovala, roke so šle še zadnjič v zrak, grla so se trgala in za trenutek smo bili drugje, vzhičeni v nostalgiji in lepoti večera.
Potegnimo črto čez večer. Vožnja do Zagreba, kjer je voznik osemnajstletnik, zna biti malce živčna, a čakaš in upaš, da bo koncert dober, to te odvrača od vseh ostalih misli. Prideš tja, si postrežen s sprehodom po poljanah balad, pod taktirko Carlsena, sledijo rafali Ocena, ki te prerešetajo. Nato pa te zakrpa Anathema. Perfektno zakrpa. Ko ti bend igra več kot dve uri in pol, ko te na koncu bolijo noge, roke in grlo, a vendar si popolnoma zadovoljen. Ne rečem, da je bil koncert crème de la crème, slišati je bilo napakice, bendi se niso ravno dopolnjevali, nenazadnje tudi publike ni bilo toliko, kot je bilo pričakovano. Vincent je potožil, da je rahlo zbolel, fotografi so se pritoževali nad temo, pijani folk je zombijevsko mahal okoli sebe in moji čevlji niso bili ravno višek udobja … Ampak! Vsi, ki smo bili na tem koncertu, si ga bomo še dolgo zapomnili in upali na čimprejšnjo ponovitev. So pač bend, ki je naraven, skromen, iskren, bend, ki je z dušo in srcem pri tem, kar delajo, in to so nam tudi dali čutiti na dotičnem koncertu.
And it feels like i'm flying …
Ni komentarjev:
Objavite komentar