Ljubljana/AKC Metelkova mesto/Menza pri koritu
1. 2. 2013
Prvič sem jih zamudila (ter trmasto iskala izgovor, zakaj sem jih zamudila – nisem ga našla). A tokrat sem imela na srečo popravni izpit. Znova sta bila označena na mojem koledarju, večer je bil tu, malce pršeč in zimsko turoben. Tudi dvorana je bila ovita v nekakšno zimsko morbidno črnino. Oder v temi, kazalec kazal pozno uro. Tik tak, tik tak. Pivce, klepet s kolegi, ki jih zagotovo premalo vidim, prelet že videnih koncertov v Menzi … Opala, nazaj v realnost, fantiča sta na odru. Brata Bird, ravno prežarčena iz hipijskih poljan, sta zagrabila vsak svoj inštrument in misel na hipijado je instantno izginila. Razen njune otroške razposajenosti seveda. Če je kdo pričakoval zvokovno sliko, kakor na njunih audio posnetkih, se je zmotil, kajti otroka nereda sta nam servirala nemir, kaos in višek energije – v plus seveda.
Brata Ashton in Caleb na odru svoje skladbe nadgradita, ali pa se preprosto odločita, da bosta eni skladbi odtrgala nogo in ji prišila še dve roki, a s tem ne ustvarita pošasti za vse tiste puritanske poslušalce, s tem ustvarita prelepo vesoljsko bitje, ki ga lahko le občuduješ. Četudi se odločita, da bosta zaigrala le refren ene pesmi je ta refren dovolj, da zapolni bobniče. A ta razigranost in šivanje na odru hitro prinese tudi kakšno izgubljeno nit – v vsej tej razigranosti, ko se lovita drug z drugim kaj hitro drug drugega pahneta v manjši nered, a se iz njega prikupno izvijeta in igre ni konec. Sprehodi med trdimi bobnarskimi prijemi in nežnimi dotikanji strun je bil dovolj začinjen. Psihadelija, v katero sta zavarila trde prvine rocka, ter jo polepila z duhom stoner glasbe, kateri je sledilo veselje do življenja. Neobrzdana energija, spogledovanje s stebrom na sredini in bratska ljubezen, kjer so napake zabrisane in obstaja le vzhičenost do glasbe.
Glasen, prvinski, nepretenciozen, hipnotičen in predvsem energije poln večer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar