Tristan Shone – glasba z drugačnim pristopom

 http://www.rockonnet.com/2013/05/tristan-shone-glasba-z-drugacnim-pristopom/

Tristan Shone (Author and Punisher) je glasbenik, strojni inženir in multidisciplinarni umetnik iz San Diega. Njegov pristop k ustvarjanju glasbe je vse prej kot običajen – njegovo orodje so glasbeni stroji, unikatne naprave, ki jih na podlagi svojega tehničnega znanja zasnavlja in izdeluje kar sam. Ta glasbila idejno temeljijo na industrijskih strojih, mehaniki in robotiki, ter povezavi posameznika – glasbenika – s strojem. V nastajanje prodorne, pristne zvočne slike se Shone kot ustvarjalec preko upravljanja svojih glasbenih naprav namreč tudi fizično vpne. Skozi to dodelano in izvirno idejo Author and Punisher ustvarja glasbo, ki jo sam opredeljuje kot industrial doom oz. drone metal. A ta opis ne zadošča niti kot približek ostre surovosti, ki jo Shone dejansko podaja. Rjoveč in kovinski zvok je povezan z neizprosnimi vibracijami, ki si dovolijo le občasen dubovski predah. Med dinamičnim nastopom Shone sam sebe pripelje na mejo fizične zmogljivosti, poslušalcu pa pritisne na živec in ga razdraži s samo močjo in neposrednostjo svoje glasbe. Tehnika, zvok in performans so tako povezani v zaključeno umetniško celoto, ki je v sferi zvočno težke glasbe pravzaprav edinstvena.

Preden si začel vnašati mehanične dele v svojo glasbo, si že igral v raznih metal zasedbah. Kaj pa te je zaneslo v to težko mašinerijo?
V sestavljanje skulptur z robotskimi in mehaničnimi elementi  sem se podal, ker sem hrepenel po nečem, kar gre še naprej od kitarske glasbe in mehanike. Kombinacija tehnologije in glasbe je bila zame naravna progresija. Pomanjkanje prostega časa je imelo veliko vlogo pri tem, spoznal sem, da ne morem delati dveh zadev posamezno, obe strani se morata zgoditi skupaj.

Prva stvar, ki si jo zgradil, je bil nekakšen bas krmilnik (throttles). Kako je prišlo do tega?
Dvojni bas krmilnik je deloval na principu prečkanja basovskih tonov, s tem je ustvaril resonančen pulz. Dodal sem še motorje, ki so povečali fizično moč delovanja. Stroj je bil mišljen kot skulptura, tako da je bil bolj dekorativen, a sem šel vseeno z njim na turnejo. Čez nekaj časa ti postane vseeno, če izgleda mašina utrujena, plus dobi prijetno utrujen videz.

Vsa ta mašinerija ni tako preprosta za vlačenje naokoli? In vsi rezervni deli …
Resnično ni. Prvi sklop strojev (‘drone’ stroji) so bili zelo težki (90-130 kg), tako da so bile to bolj prezentacijske skulpture, ki so postale inštrumenti za na turnejo, kadar se je pokazala priložnost za to. Ker pa je bilo to preveč naporno, sem jih nehal uporabljati leta 2010. Z njimi bom zopet šel na pot le, če dobim večjo pomoč pri turneji. Novejši stroji, ki se uporabljajo na albumu Ursus Americanus  in Women and Children, so lažji in bolj mobilni – gredo brez problema v kovčke oz. so vsi prilagojeni, tako da ni problemov pri letalskih družbah.

Sam delaš inštrumente, pripomočke …  Kako začneš, koliko časa in načrtovanja gre v njih? Gre najprej misel v komponiranje glasbe ali je zvok zadnji v vrsti?
Ko planiram in skiciram nov stroj, imam pesmi in zvok že v mislih. Ti namišljeni zvoki so gonilna sila pri zasnovi, želim jih uresničiti, ko poskušam zgraditi stroj. Zame je najbolj pomemben občutek in postopek. Na računalniku lahko pridem do kakršnega koli zvoka, vendar je na koncu najbolj pomemben načrt in občutek, ter postopek ustvarjanja.

Ko načrtujete gradnjo novih strojev, ali razmišljate tudi o umetniškem vtisu ali gre zgolj za funkcionalnost?
Funkcionalnost je na prvem mestu, ampak kot za vsakega industrijskega oblikovalca, mora produkt izgledati čist in robusten. Začnem z bistvenimi komponentami in gradim strukturo in funkcionalnost okoli teh komponent. Če me vprašaš o katerikoli komponenti, ti lahko povem njeno funkcionalnost… To se ne sme razumeti kot steampunk dekoracija.

Si mogoče dobil kakšno ponudbo za množično proizvodnjo teh strojev?
Nisem.

Stroji so jekleni? Kakšen problem z rjo? Ali pa morda rja celo pomaga pri različnih zvokih?
Starejši stroji so imeli nekaj jeklenih delov, ampak dokler so bili deli v uporabi, naoljeni, problemov z rjo ni bilo. Sama rja pa nima nič opraviti s samim zvokom, saj so za to odgovorni zvočni krmilniki, ne analogni inštrumenti. Vse je elektronsko in digitalno.

Kako težko je igrati na te stroje, izgleda kot precejšnja telovadba, veliko mišične moči v igri?

Mislim, da je podobno kot igranje na bobne. Gibi so mirni in ne preveč močni, vsaj na novejših strojih. Mišice pridejo prav med razlaganjem in nalaganjem opreme. Na ameriški turneji imam tudi svoj zvočni sistem, tukaj pridejo še noge v igro … ughhhh.

Kakšne delovne nesreče – pri gradnji ali pri igranju?
Imam nekaj brazgotin, ko je kakšen stroj padel name. Ter moje roke, zaradi dela s stroji …  sedaj so kakor iz smirkovega papirja.

V svoji glasbi si uporabljal klaviature, kitare itd, sedaj pa greš čedalje bolj v smeri strojev. Je to morda tudi prihodnost v glasbi?
Upam, da res. Vedno bom uporabljal kitare in klaviature, ampak mislim, da je bolj zabavno delati druge, nove naprave in ujeti gibanje s svojo vizijo za glasbo. Kitara ne more biti popoln instrument za milijone ljudi. Vsakdo mora imeti nekakšen popoln pripomoček za svojo umetniško izraznost, morda le nimajo sredstev za oblikovanje in gradnjo le tega.

Dovolj o strojih – delaš na novem materialu, ki prihaja počasi ven  –  Women and Children. Kaj nas čaka na novem albumu? Mogoče kakšen drugačen pristop kot na prejšnjem albumu?
Album bo izšel 11. junija. Rekel bi, da ima polovica albuma enak občutek kot album Ursus, medtem ko je druga polovica bolj industrijska in ima včasih dub pridih. Pri nekaj skladbah je zraven tudi klavir, prav tako je na albumu tudi več ponavljajočih motivov. Ne bi rekel, da je to nova smer, je le druga stran tega, kar delam. The Drone Machines album je imel veliko zaporednih bitov in klaviatur, tako nekako pač je.

Že sem dobila trkanje od mojega soseda, da sem preglasna … (sicer lahko znižam glasnost, ampak določena glasba je ustvarjena, da je glasna, da gre skozi nas). Imaš kdaj težave s sosedi ali imaš na srečo veliko, izolirano klet za delo?
San Diego je dovolj razpršen. Živim v hiši in sem lahko glasen, kolikor si zaželim. Najemam tudi prostor v skladišču, kjer lahko igram kadarkoli v dnevu, s svojim celotnim zvočnim sistemom, kar mi resnično pomaga pri produkciji in snemanju želenega zvoka.

Ali si že kdaj komu dovolil, da je zaigral na tvoje stroje? (sprašujem zato, ker vsi ti gumbi in vzvodi so mamljivi v smislu “what does this button do”?)
Ha! Lahko igraš, kolikor hočeš, ko pridem. Večina ljudi, ko skuša igrati, ima težave s tem, da zadanejo tonaliteto in ugotovijo, za kaj vse so določeni gumbi. Ampak mislim, da bi s časom vsak lahko igral. Ročaj za desno roko je narejen za mojo velikost dlani, tako da mogoče ne bi vsem ustrezala ta velikost.

Ko sem brala o albumu Ursus Americanus in naslovu samega albuma, si dejal, da si imel srečanje z medvedom?
Imel sem srečanje z medvedom v Severni Kaliforniji, medtem ko sem kampiral, popolnoma me je prestrašil. Ampak  prišli smo do ugotovitve, da je medved želel le lubenico, ki je bila v mojem avtu – razbil je okno in si jo postregel. Rjavi medved je pravzaprav dokaj nežen, a je še vedno ogromen. Včasih je bilo veliko več medvedov v ZDA in mislim, da je še vedno prisoten nekakšen duh medveda, volka in bivola … vsi v ZDA smo nekako povezani s temi bitji.

Kaj prinaša prihodnost za tebe? Že kuješ načrte za kakšen nov, velik, terminator stroj?
Po končani turneji grem snemat dva videa – enega za  album Women and Children ter drugega za elektromehanske maske, ki sem jih naredil. Nato pa sledi še turneja v avgustu z zasedbo Theologian  iz New Yorka. Obstaja nekaj govoric o še večji turneji, vendar bomo videli. Novi stroji so v postopku designa, tako da pričakujem, da se bo izdelava le-teh začela jeseni 2013.