Dunaj / Gasometer
2. 11. 2013
Na odru je bosonog gospod, ki skače med električno kitaro, akustično kitaro, klaviaturami, vokalom ter občasno doda še kak pritisk na računalnik. Z njim je sivolas gospod, ki menja bas, chapman stick in občasno skrbi za back vokale. Skodran, visokorasel fantič na drugi strani odra konstantno menja kitare. V ozadju stoji tiha podoba z očali, ki kraljuje na saksofonu, prečni flavti, klarinetu in vmes še malo skoči proti klaviaturam. Starejši gospod umetelno preigrava klaviature, čisto zadaj pa komaj vidno, a zelo dobro slišano na DW bobnih sedi še ena oseba. Zapleteno? Niti ne, če veste, da so to Steven Wilson (Porcupine Tree, Blackfield, Storm Corrosion), Nick Beggs (Kajagoogoo, Iona Ellis, Beggs, & Howard), Guthrie Govan (The Aristocrats, Asia, GPS), Theo Travis (sodeloval z velikimi artisti, kot so No-Man, David Sylvian, Harold Budd, John Foxx, Burnt Friedman …), Adam Holzman (povezan z imeni, kot so Miles Davis, Marcus Miller, Lenny White, Ray Wilson …) in Chad Wackerman (Steve Vai, Andy Summers, James Tayloz, Frank Zappa …).
Torej vam je vsaj približno jasno, s kakšnim koncertom imamo opravka? Še pomnite koncert v ljubljanskem Kinu Šiška, ko je Wilson prišel s Porcupine Tree? Ki še zdaj za veliko ljudi velja kot eden izredno dobrih koncertov v tej dvorani. Oz. koncert, kjer nisi našel napak ne pri bendu, ne pri zvoku, luči, nikjer? Da, Steven Wilson je perfekcionist in ničesar ne prepusti naključju. Torej veste, kaj smo lahko pričakovali na njegovem koncertu na Dunaju. Sicer je bilo nekaj vprašanj o tem, kako bo sestavil setlisto, katere komade bi lahko vključil in katere ne … ampak to so skoraj že malenkosti, kajti vsak komad, ki je izbran, je izbran skrbno in vanj skoraj ne gre dvomiti.
Na vstopnici je pisala ura 20:00 in začelo se je točno ob 20:00, še ena posebnost Wilsona, eksaktno ob uri, bravo! A vsi niso uspeli priti ob uri, kajti še po tretjem komadu so se ljudje vsuvali v dvorano.V dveh urah in petnajstih minutah smo se lahko dodobra napili Wilsonovega talenta. Njegova energija, perfekcionizem in osebnost, ter seveda izredno kakovostna podpora ostalih članov na odru so nam pričarali večer, ki bo še dolgo donel v naših spominih kot nekaj zelo prijetnega.
Že sama začetna atmosfera – ambientalna glasba in mračen, skrivnosten ambient ter video v ozadju so narekovali, da nas čaka ta večer nekaj posebnegea. In zaveli so Trains z albuma In Absentia, ki je bila tudi edina skladba iz Porcupine Tree udejstvovanja. Sam poudarek je bil seveda na njegovem zadnjem albumu The Raven That Refused to Sing (And Other Stories), a dodal je tudi nekaj pesmi z Grace for Drowning, ena je bila z Insurgentes, kot sladek dodatek pa je zaigral še dve novi pesmi. Kakor sem že zgoraj napisala, če združiš skupaj takšne umetnike, zagotovo lahko pričakujemo nekaj dobrega, tehnično dobro podkovanega in tako je tudi bilo. Pesem Luminol nas je ponesla nazaj kar nekaj let, progresiven jazz, ki spominja na Floyde, Rushe ali King Crimson momente ter ima pridih Morriconeja. The Holy Drinker, ki ji lahko rečemo kar progresivna poslastica, kjer prevladujejo močne kitare, jazz pridih in flavta, s psihedeličnimi, elegantnimi, virtuoznimi vložki na melotronu, pa so le kulisa za močen zvok, ki se veča in veča do velikega poka. Wilson pa prevzame tudi simpatično vlogo pripovedovalca. Razloži nam, kako ustvarja pesmi, kako sodeluje s kitaristom, pove simpatično zgodbo o žalostnem Švedu (katerega je zapustila žena in otroci), ki se je izgubil v gozdu, poleg tega pa ga lovi trol – Wilsonu zagotovo ne manjka domišljije. Prav tako mu ne manjka zgodovinskega znanja o glasbi in glasbilih, npr o inštrumentu melotron, ki ga Adam Holzman lepo predstavi – za določen zaigran košček melodije smo se spraševali, če smo slučajno res slišali delček komada In The Court Of The Crimson King (King Crimson). Prišel pa je tudi moment za novo pesem, pesem, ki še nima stalnega naslova (do sedaj naj bi imela že vsaj osem delovnih naslovov), tokrat jo je predstavil kot A Death In The Shadow, petnajstminutna pesem, ki nas je odnesla v njegovo neskončno brezno ustvarjalnosti.
Po dobri uri igranja pade pred oder prosojno-bela zavesa in naznani konec prvega dela. A po parih minutah odmora se na zavesi prikaže starikavi obraz iz videa The Watchmaker, kateremu je seveda sledil istoimenski komad – akustična kitara, kompozicija polna duše, s kančkom jazz improvizacije. Tako nas skozi pesmi The Watchmaker, Index in Sectarian spremljajo mračne, groteskne podobe video projekcije ter igra luči v ozadju, ki je akterje na odru naredila kot temne, trepetajoče sence. Da še dodatno stopnjujejo temačnost, zlovešče zaigrajo komad o serijskem morilcu Dennisu Raderju. Raider II je intrigantna mešanica jazza, proga, dooma, mračne ambientalnosti in glasne, shizofrene eksplozije. Seveda ne moremo niti mimo komada The Raven That Refused to Sing, ki jo prav tako spremlja lepa, temačna video projekcija iz videospota. Nežna, tragična balada, z jazz vložki fenomenalne kitare in klarineta in prelepim zaključkom na klaviaturah, ki ti za hip naredi velik, jokav cmok v grlu. In tako se konča, a le za par minut, ko jih z bučnim klicanjem prikličemo nazaj na oder. Zaigrajo še Remainder the Black Dog ter za veliki finale dodajo še eno novo pesem – Happy Returns.
Wilson, veliki mastermind, nas je tako vzel na potovanje v njegovo brezmejno, temačno domišljijo. Na odru je bil vse in še več. Mojstrsko je dirigiral virtuoze na odru in nas. Steven Wilson, hvala za to brezmejno, fantastično avdiovizualno potovanje. Čakamo na naslednji koncert.
Ni komentarjev:
Objavite komentar