Dunaj/ Szene
30. 10. 2013
Če ste ljubitelji sodobne avstralske rockerske in metalske glasbene scene, ste najbrž bili že kdaj prikrajšani za koncertne izkušnje avstralskega benda nekje blizu nas, saj kot vsi že iz osnovne šole ali že od poprej vemo, da je Avstralija nesramno daleč, tam, nekje na drugem koncu sveta. Posledično je tudi avstralska glasbena scena zelo samozadostna in tako se le redkim bendom splača razširiti svoje turneje izven svoje dežele. Temu predvsem botruje ponavadi velik finančni zalogaj za potovanja in logistična problematika nasploh.
A čeprav smo čakali skupino Karnivool že lep čas da se približa naši mali deželi, si je dotična zasedba v domači Avstraliji ustvarila ogromen rezime med alternativno srenjo, v svet se je sicer podala že leta nazaj, a kot začuda; bliže kot kakšnih britanskih turnej nismo bili deležni. Zato smo vsi ljubitelji teh kontemporarnih alternativcev vzhičeno sprejeli novico, da se bodo ustavili na Dunaju v srednje veliki koncertni dvorani Szene, v sklopu promocijske turneje svojega zadnjega in tretjega polnometražnega albuma Assimetry, ki je izšel to poletje. V podporo Karnivoolom so najprej zaigrali madžarski Haelo, ki jih žal nismo uspeli videti, saj je včasih pot od Ljubljane do Dunaja malce bolj pestra in razvlečena kot bi si jo sicer želeli. V takšni situaciji se med vožnjo začne veliko razgljabljati o konceptu warp pogona in teleporta, le zakaj. Tako smo prispeli na cilj tik pred zadnjim soundcheckom Karnivool in si družno oddahnili, da nismo zamudili začetka nastopa.
Če skupine dodobra ne poznaš, oziroma njihovih akterjev, bi ob prihodu frontmana Iana pomislil, da nek fantič preverja še zadnje tehnične in zvočne tehnikalije pred nastopom skupine. Ampak to je (po svoje nerodno) karizmatičen pevec Ian, ki s svojo pojavo, držo in gestikulacijo ter redkobesednostjo sicer spominja na kakšnega nadebudnega začetnika, ki prvič stoji na odru in še ne ve kako najbolje uporabiti/premikati svoje okončine in telo. A ko pogledaš na odru levo ali desno, opaziš da se ekvivalent moškosti drastično poveča s kitaristoma, ki nosita sludgersko spartanske brade. In tukaj ne želim biti prav nič žaljiv ali nesramen, saj kar želim povedati je to, da so Karnivool skupina prizemljenih ljudi in nepretencioznosti. Saj jo pravzaprav ne potrebujejo, ker njihova glasba govori v svojem jeziku ter sama zase, in prav nič ne pretiravam, ko rečem da je to ena izmed najrelevantejših sodobnih ali celo futurističnih skupin na področju preogresivne glasbe znotraj rocka in metala. Tako da kot pričakovano – ni nekih dodatnih scenografskih in svetlobnih elementov in ni nekega mačohističnega pristopa ob preigravanju svojih izbranih skladb. Prav tako se ne trudijo vzpostavljati interakcije s publiko skozi dolge monologe ob pavzah med komadi. Prav ta pristop morda koga izmed publike nekoliko zmoti, kar se je med pretežno avstrijsko publiko sicer nekoliko poznalo. Ni bilo prisotnega množičnega poskakovanja ali kakšnega drugačnega vzgibanja in proženja človeških udov ali iztegovanja zgornjih okončin v zrak. Nepričakovano smo pa bili nekoliko presenečeni, ko smo videli in slišali v prvi vrsti mlada dekleta nebrzdano kričati in cviliti, kar je spominjalo bolj na nastop kakšnega medijsko izpostavljenega mladca, ki največ stavi na izgled in slavo. Morda pa je to dokaz nekih novih idealov in je tukaj ravno ta Ianova skoraj geekovska pojava razlog za iracionalna zatreskanja in simpatiziranja med mladimi dekleti.
Temu bode tako, so Karnivoolovci postregli s profesionalnostjo in tehnično dovršenim nastopom, medtem ko je vokal slišati še skoraj bolj brezhibno v živo kot na albumih. Je pa samo ozvočenje na začetku nekoliko zatajilo ob preveč zadušljivi akustiki. Tudi posamezne instrumentalije so tako izvodenele kot individualni atribut in je bilo na čase težko slišati razločno predvsem kitarske vložke, tudi sam vokal je bil na začetku pretih in premalo izpostavljen. Sicer se je v drugi polovici koncerta zvok nekoliko izboljšal, a tukaj prav gotovo ne moremo govoriti o kakšni akustični katarzi. Skozi približno uro in dvajset minut smo tako bili priča štirinajstim komadom, od tega kot pričakovano, jih je bilo osem iz letošnje plate Assimetry, pet iz Sound Awake in le eden iz prvenca Themata. Tistim, ki spremljajo Karnivool že skoraj desetletje morda takšen izbor pesmi ni bil ravno optimalen in tudi sam bi določene komade zamenjal s kakšnimi drugimi skladbami, a kot rečeno, koncert je le kot promocijska turneja zadnje plošče in tukaj prevelikega razočaranja nad izbrano setlisto ne bi smelo biti.
Nastop skupine Karnivool je za vse dolgoletne ljubitelje te skupine izkušnja za dušo, medtem ko tisti, ki jih ne poznajo najbolje ali so jih pa komaj spoznali, sam nastop najbrž ni bil ravno najboljši koncert v njihovem življenju. Vse je tako zavito v eno lepo relativnostjo, ki je postregla s prijetno izkušnjo in ne bomo se branili, (sploh se ne bomo branili!) če se bodo slučajno kdaj izgubili v naši majhni deželi in se celo ustavili v kakšni naši dvorani, ki jih imamo za tovrstne akterje kar nekaj. Sicer je za takšen scenarij le malo verjetnosti zaradi saj veste kakršnega vse razloga že, a upanje umre zadnje. Bodo in bomo pa Slovenci še naprej hodili in se vozili na daljše relacije, da vidimo skupine, ki le redko zavijejo v osrednjo evropo. Tudi tukaj nič novega potem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar